Divji detektivi
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | španska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2012 |
Založba | Študentska založba |
Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
Prevod |
Veronika Rot |
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | španska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2012 |
Založba | Študentska založba |
Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
Prevod |
Veronika Rot |
Prevod dela: Los detectives salvajes.
Bolaño, rojen 1953. v Santiagu v Čilu, je večino mladosti preživel v Mehiki, odrasla leta pa v Španiji.
V špansko govorečem literarnem svetu je postal senzacija malo pred svojo smrtjo leta 2003, v angleško govorečem pa šele s posthumnimi prevodi svojih del v angleščino. Jedro njegovega sijaja je preprostost. Ima naravni dar pripovedovalca in opazovalca stvari, ki se odvijajo okoli njega. Piše o tem, kar je živel, videl, slišal in bral.
V Divjih detektivih, njegovem najbolj znanem romanu, spoznavamo sodobno južnoameriško književnost in književnike ter tamkajšnje družbeno dogajanje. Okvirna zgodba zadeva dva boemska pesnika, ustanovitelja pesniške struje visceralnega realizma, ki 20 let (toliko kot je Odisej potreboval, da se je vrnil k svoji ženi Penelopi) iščeta skrivnostno izginulo mehiško avantgardno pesnico Cesáreo Tinajero. Ta dva glavna junaka, Artura Belana (podobnost z avtorjevim imenom je težko spregledati) in Ulisesa Limo, njuna dejanja, dogodivščine, potovanja … v 1. osebi opisujejo njuni prijatelji, pesniki, pisatelji, občudovalci, naključni znanci… Nekateri se pojavljajo pogosto, drugi le redko. Nekateri odseki so dolgi cela poglavja in bi lahko stali skoraj samostojno, medtem ko je nekaterim pripovedovalcem lahko dodeljena manj kot ena stran.
Objavljeno: 03.11.2019 07:47:56
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:40:00
“Joaquin Font, ulica Colima, kolonija Condesa, México DF, oktober 1976. Zdaj ko si dnevi sledijo hladno, s hladnostjo dnevov, ki si sledijo, lahko rečem, brez kakršnekoli jeze, da je bil Belano romantik, pogosto osladen, dober prijatelj svojih prijateljev, si mislim, upam, čeprav nihče ni točno vedel, kaj razmišlja, verjetno niti on sam. Ulises Lima, nasprotno, je bil dosti bolj radikalen in bolj srčen. Včasih se je zdel kot Vachéjev bratec, včasih pa kot marsovec. Čuden vonj je imel. Vem, to lahko rečem, to lahko potrdim, kajti ob dveh nepozabnih priložnostih se je okopal pri meni doma. Bodimo natančni: ni smrdel, imel je nenavaden vonj, kot bi pravkar prišel iz močvirja in puščave obenem. Skrajna vlaga in izsušenost, izvorna juha ter opustošena in mrtva pustinja. Istočasno, gospodje! Resnično vznemirjajoč vonj! Čeprav je mene, iz razlogov, ki tukaj niso pomembni, spravljal ob živce. Njegov vonj, hočem reči. Značajsko sta bila Belano ekstrovertiran, Ulises pa introvertiran. Se pravi jaz sem bil bolj podoben slednjemu. Belano se je znal gibati med morskimi psi bolje kot Lima in brez kakršnega koli dvoma dosti bolje kot jaz. Napravil je boljši vtis, znal je manevrirati, bil je bolj discipliniran, pretvarjal se je z večjo sproščenostjo. Dobri Ulises je bil tempirana bomba, kar je družbeno mišljeno, slabše: vsi so vedeli ali pa slutili, da je tempirana bomba, in nihče, kar je očitno in opravičljivo, si ga ni želel preveč blizu. Ah, Ulises Lima … Kar naprej je pisal, tega se v zvezi z njim najbolj spominjam, po robovih knjig, ki jih je ukradel, in po tistih, ki jih je navadno izgubil. In nikoli ni pisal pesmi, pisal je verze, ki jih je pozneje posrečeno povezoval v dolge, nenavadne pesmi … Belano, nasprotno je pisal v zvezke … Še vedno mi doljujeta denar …”
(str. 232-233)