| Žanr | avtobiografski roman, življenjepis / biografija |
| Narodnost | francoska literatura, judovska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2014 |
| Založba | Emanuel |
| Ključne besede | Dokumentarna literatura, Judovska religija, Judovski pisatelji, Judovstvo, Krščanstvo, Pričevanja, Spomini, Spomini sodobnikov |
Jean-Marie Elie Setbon se je rodil leta 1964 v Franciji v judovski družini, ki pa je bila dokaj sekularizirana. V knjigi Jud, ki je vzljubil Kristusa (De la kippa à la croix) pripoveduje o svojem življenju v Parizu od otroštva dalje. Njegov najboljši prijatelj je bil musliman. Jean-Marie je bil še otrok, ko ga je skrivnostno pritegnil pogled na križ. Odslej je v svoji sobi skrival razpelo in pogosto zrl nanj, čeprav je vedel, da bi s tem prizadel in razjezil starše. Na pamet se je naučil Evangelij po Janezu. Očaral ga je tudi pogled na baziliko Sacré-Coeur na Montmartru. Nekaj let je skrivaj hodil k maši in se nato odločil, da se spreobrne v krščanstvo, četudi bi to povzročilo pravi škandal. Ko je končal srednjo šolo, je odšel v Izrael, ker se je želel študijsko poglobiti v vero svojih prednikov. Živel je v kibucu, preučeval zgodovino in religijo izraelskega ljudstva, odslužil vojaški rok v izraelski vojski in obiskoval dve rabinski šoli. Osem let kasneje se je vrnil v Francijo – kot ortodoksni Jud. Učil je v židovski šoli in se poročil s pravoverno Judinjo. Skupaj sta imela 7 otrok. A še vedno je hrepenel po Jezusu. Začelo se je dolgo obdobje notranjih bojev med zvestobo judovski identiteti in najglobljimi željami njegovega srca. Iskrena osebna pripoved o duhovnem iskanju, začinjena s kančkom humorja, dragocena tudi zato, ker izvemo veliko o judovski veri.
Objavljeno: 08.11.2022 10:28:35
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:57
“Kakšno razočaranje! Jaz, ki sem mislil, da bom vse življenje preživel v Izraelu, sem se proti svoji volji znašel na letalu za Pariz! Kljub vsemu sem se odločil, da bom na situacijo gledal pozitivno. Vesel sem bil, da imam v žepu certifikat o končanem prvem delu izobraževanja za rabina. Z njim bom lahko poučeval in edino to je bilo pomembno.
Po prihodu v Pariz sem šel najprej obiskat domače. Predstavljajte si kulturni šok: od doma sem odšel oblečen kot vsi drugi najstniki, vrnil pa sem se s klobukom, brado, temno obleko in belo srajco. V Izraelu tako oblečenim ljudem nihče ne posveča pozornosti, v četrti Courneuve pa ne moreš ostati neopažen. Sester nisem hotel objeti. Ultraortodoksni Jud namreč ne objema žensk razen svoje žene in tudi nje nikoli v javnosti. Imel sem občutek, da sem padel z drugega planeta. Staršem sem razložil, da bi šel rad v Aix-les-Bains, kjer bi na ugledni rabinski šoli nadaljeval s študijem. Že misel na to, da bi postal rabin, jim ni bila pogodu, kaj šele ultraortodoksni rabin!” (str. 67)
in nato