Happyendi
Žanr | pisemski roman, problemski roman |
Narodnost | slovaška literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 2024 |
Založba | Pivec |
Zbirka |
Branje |
Prevod |
Stanislava Repar |
Spremna beseda |
Jana Cviková Stanislava Repar |
Ključne besede | Bolezen, Doživljanje bolezni, Družine, Intelektualci, Izseljenci, Možganska kap, nega bolnika, Pisma, Severna kanada, Slovaška, Starostniki, svojci, Večkulturnost, Zakonsko življenje, Ženske |
"Ni slajšega suženjstva kot tisto, ki si ga naložimo sami"
Kratek pisemski roman Jaroslave Blažkove je literarna izpoved prijateljici Evi Pissarovi (por. Limanovi) v 13. pismih. Obe sta zaradi političnih razmer po letu 1968 v nekdanji Češkoslovaški v mladosti emigrirali v Kanado. Protagonistka romana Happyendi, literarna upodobitev Blažkove, živi v manjši soseski v univerzitetnem mestu Guelph in skrbi za moža, nekdanjega uglednega filozofa in univerzitetnega profesorja, ki ga je v starosti zadela možganska kap. Že v prvem stavku prvega pisma pisateljica napove: pa sem se odločila, da je bilo že dovolj stokanja, odslej ti bom pisala samo v veselem tonu (str. 9). Prijateljici z veliko samoironije in humorja opisuje utrinke iz svojega življenja, pogoste stike s podobnimi zakonskimi pari v večkulturni soseski, v katerih ženske na različne načine doživljajo iste življenjske situacije, skrbi in fizična opravila, povezana z nego moža, drobne dogodke vsakdana, ki jo še vedno razveseljujejo, čudijo, presenečajo … vse to avtorica prepleta s spomini na skupno domovino, s primerjavo življenjskih situacij z literarnimi deli (najbolj izrazita je npr. primerjava lastnega življenja z Beckettovim Čakajoč na Godoja), razmišlja o ljudeh iz domovine (npr. pisatelju Juliusu Satinskýem, ki ga je uporabila kot model za svoj roman Môj skvelý brat Robinson, ki je izšel leta 1968), razlikah med kulturami različnih narodov, o občutku izkoreninjenosti in tujosti, o izseljencih v Kanadi. Jezik Blažkove je večkrat poetičen, predvsem v opisih narave. Če bi bralec glede na temo bolezni pričakoval turobno besedilo, bi se pošteno zmotil – Blažková preseneča z iskrivim neprisiljenim humorjem, s komičnimi dialogi, odlično karakterizacijo posameznih oseb in predvsem s pozitivnostjo, toplino in ljubeznijo.
Slovenski prevod je pospremljen z obsežnim odlomkom iz spremne besede k izdaji dela Happyendi v slovaščini avtorice Jane Cvikove, izčrpno spremno besedo prevajalke dela v slovenščino, Stanislave Chrobákove Repar, in s stran dolgim zapisom o življenju in delu Jaroslave Blažkove.
Slovenski bralci lahko prisluhnemo tudi zvočni verziji knjige Happyendi v odlični interpretaciji Zvezdane Mlakar.
V slovenščini je poleg romana Happyendi v knjižni obliki izšla samo še slikanica Jaroslave Blažkove Kako sta si mački kupili televizor, leta 1967. Glede na to, da je bila avtorica na Slovaškem po letu 1989 rehabilitirana (v spremni besedi Jane Cvikove lahko preberemo, da je bila pred tem izključena iz literarnega življenja, knjižnic, seznama maturitetnih vprašanj ali učbenikov, s čimer je sistem kaznoval njeno emigracijo) in se njena dela v 21. stoletju ponovno izdajajo in ponatiskujejo, lahko slovenski bralci upravičeno upamo, da bomo kmalu dočakali prevode drugih avtoričinih del, tako za odrasle kot za otroke in mladino.
Objavljeno: 21.05.2024 09:34:44
Zadnja sprememba: 31.05.2024 13:25:43
Magg je prihajala s Škotske in tako kot naša Nizozemka je prekipevala od napadalne energije. Njen soprog je bil včasih učitelj na srednji šoli – velik ljubitelj književnosti. Brž ko sta se namestila v vasi ter od temeljev do dimnika prenovila staro hišo, se je pri Magg pojavil nemir. Zaupala mi je, da je v priročniku o pravilnem staranju prebrala, da mora moški, če naj bi v starosti ostal po duhu mlad in v srcu zadovoljen, imeti hobi. Brez kompromisov! Brez hobija se bo polenil, opešal in ne bo več dolgo na tem svetu. Temu njenemu starčku pa se to ni dalo dopovedati, kar naprej je hotel le brati! Iz knjižnice je pripeljal za polna naročja knjig, jih zložil ob kavču in ga svet ni več zanimal. Nobenega koristnega zanimanja ni imel, samo večno buljenje v črke. Pa me je vprašala, kaj menim o tem. Vdihnila sem, da bi ji povedala, a je Magg že naprej premlevala svoje: ona se tako trudi, saj si je izmislila za njega en kup koristnih hobijev: čebele, kure, golobe, lončarstvo, lahko bi iz lesa izdeloval trhtala, iz kosti rezljal gumbe, v kleti gojil šampinjone, v prsti v sodu deževnike – sploh ne bi verjeli, koliko ribiči v sezoni plačajo za črve! Njen mož – pa ne in ne.
(str. 103)