| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | nizozemska literatura |
| Kraj in leto izida | Dob pri Domžalah, 2023 |
| Založba | Miš |
| Zbirka |
Nekoč |
| Prevod |
Katjuša Ručigaj |
| Spremna beseda |
Miha Pohar |
| Ključne besede | 2. svetovna vojna, London, Preživetje, Prijateljstvo, Smrt |
Gre za pretresljiv mladinski roman nizozemske avtorice Anne Woltz. Mladinski roman ima sicer zgodovinsko ozadje. Gre za osemmesečno bombardiranje Londona med drugo svetovno vojno. Vendar gre bolj kot za opis vojnega dogajanja za opis, kako so bombardiranje in preživljanje noči v londonskem sistemu podzemne železnice, doživljali ljudje. Londonski sistem podzemne železnice je ljudi zaščitil pred bombami. Hkrati pa so se med skupnim preživljanjem noči spletla močna in trdna prijateljstva med ljudmi, ki se sicer nikoli ne bi srečali. Knjiga se začenja s stavkom: “Bili smo štirje, a eden od nas bo umrl.” Gre za štiri otroke oziroma najstnike, ki so bombardiranje doživljali vsak po svoje, a vendar so si stali ob strani in pomagali drug drugemu. Znali so se sprejemati. Vsak izmed njih je imel za seboj tudi težko življenjsko preizkušnjo. Časa je bilo dovolj in s pogovorom so drug drugemu razložili, od kod razlogi za to, da je njihovo življenje tako, kot je. Ko enkrat razumeš, zakaj se nekdo obnaša tako, kot se, pa je z odnosi veliko lažje. Čeprav vojno dogajanje močno zaznamuje ljudi, pa se kljub temu, med vojno in po njej trudijo, da življenje teče naprej. Še vedno praznujejo, še vedno imajo rojstne dni, še vedno hodijo v službe, še vedno pomagajo drug drugemu. Kakšna moč, da kljub vsemu zmoreš, tudi če si otrok.
Objavljeno: 31.05.2024 17:29:10
Zadnja sprememba: 31.05.2024 17:29:10
Stojim ob ograji in tokrat je resnično. Ogromna ladja se stokajoče pozibava na valovih, sivi ocean je neskončen in za obzorjem leži novo življenje. Stara sem dvajset let. Še vedno šepam, sem malce manj suhljata, lase imam še vedno v barvi vrvi, vendar mi je vseeno. Vojne je konec. Pod zemljo smo se skrivali dlje, kot smo si lahko kadar koli predstavljali. Anglijo so bombardirali več kot osem mesecev zapored. Šele maja 1941 se je končal Blitz. Ne zato, ker je bilo konec vojne, temveč zato, ker je Hitler svoja letala potreboval nekje drugje. Vojna je hrumela naprej, toda za nas v Angliji, so se bombe za nekaj časa ustavile. Bila je mrzla, mokra pomlad. Prišli smo ven, pogledali okrog sebe in šele takrat smo zares dojeli: da smo osem mesecev in pet dni zadrževali svoj dih. Več kot osem mesecev niti noči nismo prespali v lastni postelji. Vsako jutro znova smo naglo hodili po tistih ulicah, da bi videli, ali naša hiša še stoji. Pod zemljo smo praznovali božič, z okrašenimi drevesci in pesmimi na peronih, vlada nam je postavila pograde in kemična stranišča, po podzemni železnici pa je bilo obešenih polno pravil in navodil, ki naj bi blaznost naredila znosnejšo. Ves tisti čas smo slepo nadaljevali s čakanjem in upanjem. In ko se je končalo, je bilo uničenih na stotisoče hiš in mrtvih na desettisoče ljudi.
(str. 211-212)
in nato