Predor

Stojim ob ograji in tokrat je resnično. Ogromna ladja se stokajoče pozibava na valovih, sivi ocean je neskončen in za obzorjem leži novo življenje. Stara sem dvajset let. Še vedno šepam, sem malce manj suhljata, lase imam še vedno v barvi vrvi, vendar mi je vseeno. Vojne je konec. Pod zemljo smo se skrivali dlje, kot smo si lahko kadar koli predstavljali. Anglijo so bombardirali več kot osem mesecev zapored. Šele maja 1941 se je končal Blitz. Ne zato, ker je bilo konec vojne, temveč zato, ker je Hitler svoja letala potreboval nekje drugje. Vojna je hrumela naprej, toda za nas v Angliji, so se bombe za nekaj časa ustavile. Bila je mrzla, mokra pomlad. Prišli smo ven, pogledali okrog sebe in šele takrat smo zares dojeli: da smo osem mesecev in pet dni zadrževali svoj dih. Več kot osem mesecev niti noči nismo prespali v lastni postelji. Vsako jutro znova smo naglo hodili po tistih ulicah, da bi videli, ali naša hiša še stoji. Pod zemljo smo praznovali božič, z okrašenimi drevesci in pesmimi na peronih, vlada nam je postavila pograde in kemična stranišča, po podzemni železnici pa je bilo obešenih polno pravil in navodil, ki naj bi blaznost naredila znosnejšo. Ves tisti čas smo slepo nadaljevali s čakanjem in upanjem. In ko se je končalo, je bilo uničenih na stotisoče hiš in mrtvih na desettisoče ljudi.

(str. 211-212)