Učitelj gluhih, učenec nemih : pesmi iz proze

Šesta pesniška zbirka večkrat nagrajenega pesnika in pisatelja Jureta Jakoba nosi naslov Učitelj gluhih, učenec nemih, podnaslov pa se glasi Pesmi iz proze. Lirski subjekt v pesmih, ki nimajo naslovov, opisuje svoj vsakdan, zato se berejo kot nekakšni dnevniški zapisi. Če ne bi bile napisane v verzih, bi (vsaj nekatere) morda lahko označili tudi kot kratke kratke zgodbe, ki pa vendarle ostajajo skrajno intimne, izpovedne in refleksivne, obenem pa jih zaznamuje močan in natančno določen ritem. Navidez vsakdanji dogodki (zbujanje, vstajanje, obisk trgovine, peka kruha …) so vsakdanji samo na površini, med vrsticami lahko razberemo iskanje smisla oziroma transcendence. V pesmih običajno nastopa samo lirski subjekt in včasih njegovi najbližji oziroma tisti, ki bi mu morali biti blizu. Pesmi so povečini umeščene v naravo (ki je lahko zelo kruta in neizprosna), v gozd, med drevesa, nemalokrat (z)rasejo iz zemlje, v njih pogosto dežuje, naseljujejo jih (tudi odsotne) ptice, temeljno občutenje je melanholija (Pomlad narašča, / melanholija pa še bolj; str. 75), vendar je marsikatera pesem začinjena tudi s ščepcem humorja. Nemalokrat – običajno na koncu – pesmi presenetijo z zasukom, ki pravkar prebrano prikaže v drugačni, novi luči, tako kot pravi pesnik v eni svojih pesmi (Življenje je preprosto in razumljivo, / razen tistih stvari, ki ga postavijo v čisto drugo luč; str. 62). Podobe in čutni vtisi včasih v lirskem subjektu obudijo spomine na preteklost oziroma otroštvo, na težke in pretresljive dogodke, ki človeka globoko zaznamujejo. Poezijo v najnovejši Jakobovi zbirki opredeljujejo sivina, a tudi svetloba, tišina, a tudi zvoki, teža, a tudi ptice. Kar nekaj pesmi je avtopoetičnih, v tisti, v kateri se pokloni Kavafisu, pesnik zapiše: Rad berem umirjeno, predano poezijo. In ravno takšna je poezija Jureta Jakoba: umirjena in do konca predana.