1 + 2 = 4 : rejenka

“1+2=4” je vzorec na obleki. Verjetno se je vezilja zmotila pri izračunu. Obleka je na mladi mami petih, šestih otrok. Mama je v krsti in vsi izračuni so tu napačni, nič v tem vzorcu ne more biti prav. Olga Pega Kunstelj opisuje življenje v disfunkcionalni družini, ki jo usodno zaznamujejo očetov alkoholizem, ljubosumje, nasilje, mamina mladost in neizkušenost. Otroci se znajdejo raztepeni v rejniških družinah, kjer Olga hrepeni po objemih, nežnosti, razumevanju, enakopravnosti, po pravi, varni družini. Sčasoma spoznava, kako se zavarovati sama, ves čas pa, kakor ve in zna, varuje tudi brate in sestre. Svet spoznava preko revij, knjig, učiteljev, skrbnikov v šoli v naravi, pri drugih družinah, s prijatelji. Je iznajdljiva, delovna, odločna, spoštljiva, bori se z disleksijo, legastenijo. Z neverjetno odločenostjo se sama izšola, odraste. Brala sem hlastno, Olgina pisava je jedrnata, neolepšana, olikana, jezik je lep, teče, prede mehko kot predilja, čeravno v rokah nima preje, iz težke snovi naredi zelo toplo ogrinjalo za vsakogar, spomni na človečnost na mnogo načinov, spleta povsem nov vzorec. Svojo zgodbo želi razložiti in razumeti. Gotovo so rejenci še nedavno večinoma bili hlapci, ne vsi, marsikje pa, to je zapis časa “de luxe”. Olgi hvala, da jo je zapisala in vse spoštovanje njenemu življenju, življenju njenih bratov in sester. Upam, da knjiga doživi kak oblikovno in uredniško dostojnejši ponatis. Še to. Neverjetno, kako lahko dobre knjige spolzijo mimo tebe. Radovedna sem, kdo in kako se je leta 2011 ubadal s promocijo, saj, če bi se ukvarjal danes Bronjin agent (Belo se pere na devetdeset), bi to bila njej enakovredna uspešnica.