Segam po nebesnih zvezdah : zgodba slikarke Elde Piščanec (1897-1967)

Pisma, dnevniki, zapiski, likovne kritike, članki, fotografije, umetniške slike. To je bogata materialna zapuščina, na osnovi katere je avtorica Metka Pekle po 20. letih dela zelo živo poustvarila zanimivo življenjsko zgodbo slovenske slikarke Elde Piščanec (1897-1967). Iz Eldinih pisem in dnevnikov, ki jih je redno pisala, pred bralci zaživi mlada, odraščajoča in odrasla Elda, ki je vse življenje nihala med popolno predanostjo likovni umetnosti in surovostjo vsakdanjega življenja. Eldo Piščanec spremljamo od njenih šolskih let na začetku 20. stoletja, prek druge svetovne vojne, povojnega politično zaznamovanega časa, vse do smrti leta 1967. Povezovalno besedilo Metke Pekle slikarkino korespondenco, Eldine dnevniške izpovedi, njene zapiske  in zgodovinske okoliščine mojstrsko prelije v harmonično celoto, obogateno s številnimi družinskimi fotografijami in fotografijami sočasno nastalih slikarkinih slik (skupno približno 180 fotografij). Knjiga ima dva vsebinska temelja: osebna individualna življenjska zgodba Elde Piščanec in umestitev slikarke v določeno obdobje slovenskega slikarstva in zgodovinske družbene okoliščine.

O prvem pričajo korespondenca med družinskimi člani in Eldini dnevniki. Bralca zlahka očarajo pisma Piščančevih, ne samo zaradi vsebine, pač pa tudi zaradi sočnega jezika, zabavnih arhaizmov (glasovir, trtoreja, predbacivati …) in zelo slikovitega pripovedovanja o vsakdanjih dogodkih. Skozi dnevnike mlade Elde neposredno vstopimo v intimno doživljanje sveta in razmišljanje mlade ženske umetnice, podoživljamo njene dvome, iskanje lastnega življenjskega poslanstva, nihajoče materialno stanje družine, odnose med družinskimi člani, intimna ljubezenska vprašanja, Eldin umetniški in osebnostni razvoj. Za svoj čas je bila Elda Piščanec zelo posebna ženska, poleg slikarke Anice Zupanec Sodnik in kiparke Karle Bulovec Mrak je bila je ena od treh slovenskih likovnih umetnic, rojenih v 19. stoletju, ki je pridobila akademsko izobrazbo (izobraževala se je v Zagrebu, na likovni akademiji v Firencah in Parizu), stalno se je dodatno izobraževala, bila je glasbeno nadarjena in izobražena, preizkusila je življenje v različnih družbenih slojih, od meščanskega življenja v izvorni družini, do umetniških aristokratskih krogov v Franciji, kmečkega  življenja na družinski posesti, ki jo je več časa tudi upravljala, živela je v različnih krajih (Trst, Ljubljana, Zagreb, Firence, Pariz, Vine pri Dobrni …), opravljala je službe državne uradnice, okusila je šolstvo in življenje obubožane umetnice s skromno pokojnino … Ne glede na njene trenutne materialne razmere je bila zelo vedoželjna. Poleg slikarskih del (tihožitja, portreti, grafike, akti, cerkvene poslikave), s katerimi se je zapisala v slovensko likovno zgodovino,  se je ukvarjala tudi s kiparstvom in fotografijo,  med njenimi zasebnimi zapiski pa so  tudi skice modularnega pohištva, notranje opreme,  čevljev, sheme ročnih del, arhitekturne skice, načrti montažnih bivalnih enot …

Sočasni likovni svet v Sloveniji zaživi z omembo številnih slikarjev in slikark (Rihard Jakopič, Mira Pregelj, Henrika in Avgusta Šantel, Nastja Rojc, Rajko Slapernik, Ludmila Kerševan, Mirko Šubic …), razstavnih prostorov, likovnih razstav, likovnih kritik in kritikov, odlomki iz ozadja takratne “likovne scene”, iz katerih je razvidno, kaj je takrat pomenilo biti ženska slikarka, neuglašena s političnim režimom, pa tudi z likovno teoretskimi Eldinimi dnevniškimi zapisi. Vse bolj likovne vsebine so predstavljene do bralca zelo prijazno, vsaka omemba slikarjev in slikark je pojasnjena v opombi na dnu strani. V Eldino zgodbo nas uvedejo poglavja z družinsko zgodovino, zaključni poglavji nam nudita pregled slikarskih razstav slikarkinih del po njeni smrti in dodatno bibliografijo o njenem delu.

Delo je skrbno pripravljena, natančno dokumentirana, do bralca pozorna in hkrati zelo berljiva, živa in sočna predstavitev slovenske slikarke Elde Piščanec, kjer avtorica, pranečakinja slikarke, glavno besedo prepušča predvsem umetnici sami – glasu njenih dnevnikov in pisem.