| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | italijanska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
| Založba | Literarno-umetniško društvo Literatura |
| Zbirka |
Stopinje |
| Prevod |
Vasja Bratina |
| Ključne besede | Italija, Pescara, Usode |
Pescara je mesto ob jadranski obali, kjer je v drugi polovici 19. stoletja Gabriele D’Annunzio odraščal in kjer lahko še danes obiščemo njegovo rojstno hišo, preurejeno v muzej. Pescarske zgodbe so avtorjev lastni izbor osemnajstih zgodb iz njegovih zgodnjih del – zbirk kratke proze. Že kot mladenič je bil D’Annunzio izjemen literat – pronicljivi opazovalec in mojstrski pripovedovalec. V zgodbah (kasneje hudo narcisističnega) avtorja ni, kot tudi ni slutiti njegove kasnejše ideološke opredeljenosti. Mladi D’Annunzio je le vehementni in hkrati minuciozni upodobljevalec trenutkov, dogodkov, atmosfere časa, utripanja narave… Potezo za potezo izriše markantne like – device, mornarje, pijance, berače, verske zanesenjake …; genialen je tako pri najbolj grobih, brutalnih prizorih kot pri nežnih opisih narave, vedno je subtilen estet, tako pri lepem kot pri grdem, zlem, brutalnem. Spevno in jezikovno razkošno italijanščino je v slovenščino izvrstno prevedel Vasja Bratina; njegova spremna beseda prinaša poglobljen uvid v ozadje D’Annunzijevega zgodnejšega pisanja.
Objavljeno: 15.11.2019 16:46:08
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:57
Ko se je spuščal po stopnicah, je zmajeval z glavo nad svojo usodo. Imel je rdeče, izbuljene oči, kakršne imajo nekateri psi mešanci. Njegovo okroglo telo z zajetnim trebuhom je bilo pretežko za rahlo navznoter ukrivljene nožice. Okrog pleše na glavi je imel venec dolgih skodranih las, o katerih se je zdelo, da ne rastejo iz lasišča, temveč iz njegovih ramen in se dvigajo proti tilniku in sencem. Imel je navado, da si je z roko, okrašeno s prstani, popravljal kak uporen šop las – dragi, bahavi prstani so se mu svetlikali celo na palcih in poškrobljen naprsnik srajce je imel zapet z gumbom iz karneola, velikim kakor jagoda. (str. 123)
in nato