Maček, ki je učil zen
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2024 |
Založba | Učila International |
Prevod |
Neža Božič |
Ključne besede | Zen budizem, Življenjska modrost |
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2024 |
Založba | Učila International |
Prevod |
Neža Božič |
Ključne besede | Zen budizem, Življenjska modrost |
Britanski pisatelj in ilustrator James Norbury je postal mednarodno prepoznaven s knjigo Veliki panda in majceni zmaj in tudi v najnovejši knjigi imajo glavno besedo živali ter zenovske modrosti.
Zgodba se začne daleč od tod, v mestu, ki leži na bregovih velike reke in daje bivališče več tisoč ljudem. V njem živi tudi maček. Že mnogo let išče modrost, a je še kar ni našel. Prijateljica podgana ga napoti v osrčje javorjevih gozdov, kjer bo pod starim borom zagotovo dosegel popoln mir in razumevanje. Maček na poti sreča še druge živali. Vsaka ima svojo zgodbo in sporočilo.
Norbury je v pripoved, ki prikazuje posameznikovo potovanje in težave na duhovni poti, spretno vpletel nekaj tradicionalnih zenovskih zgodb. Dodal pa je tudi nekaj svojih, jih naredil bolj dostopne ter sodobnim bralcem razumljivejše. Zen je namreč eden od tistih pojmov, ki jih je težko razložiti. Najlažje ga je razumeti, če ga izkusimo. Avtor ga razume kot odločitev za bivanjski slog, ki v življenje prinaša več miru in modrosti.
Piko na i besedilu dajejo avtorske ilustracije. Večina je tradicionalnih, nekatere pa so narisane v posebni starodavni tehniki sumi-e. Gre za slikanje s črnim tušem na rižev papir, kar ustvarja nežne, spontane podobe.
Čudovita pripoved bralca vabi na pot odkrivanja, raziskovanja, čutenja. Zenovska filozofija daje posamezniku veliko moč. Pisatelj pa nas vabi, da začnemo že sedaj. Z mislijo, »da dobre stvari pogosto pridejo iz tistega, kar se zdi slabo.«
Objavljeno: 03.06.2024 18:19:39
Zadnja sprememba: 03.06.2024 18:19:39
»Vsak trenutek je edinstven kraj na svetu le zate. Uživaj v njem zdaj, saj ga ne moreš nikoli več obiskati.
Želva se je zastrmela v mačkove besede, vzela si je čas, kot si ga želve pač vzamejo – potem pa se je obrnila k mačku s solzo na licu.
»Nikoli nisem tako razmišljala,« je rekla.
»Vse, kar sem si želela, je bilo, da bi ta trenutek minil, v upanju, da bo naslednji boljši in me bo nekako izpolni … vendar se to nikoli ni zgodilo. Ko zdaj preberem to, vem zakaj. Veliko sem videla, prijatelj maček. Sto poletij, tisoč templjev, milijone zvezd, nisem pa prepričana, ali sem kdaj zares povonjala cvetlico. No … komaj čakam, da bom to storila. Hvala.«
(str. 91-93)