O pisateljih in mestih

“Zahodnemu bralcu je dobro ponuditi prav to, kar bo v razmerju do drugega potrdilo njegov pogled. Zahod se opira na tisto vrsto literature z Balkana, ki tematizira odsotnost demokracije in vpije po taki demokraciji, ki za merilo nenehno jemlje Zahod, z drugimi besedami, odpira se za tisto vrsto literature, ki jo tematsko organizira podoba Zahoda. V taki literaturi lahko zahodni svet spet uživa in se prepriča, da je vsestransko zaželen, ter samemu sebi potrdi, da je na dobri poti. V taki literaturi Zahod narcisoidno uživa nad samim sabo kot nedosegljivim predmetom želje drugega. Za literaturo, katere postopki in teme ne nastajajo na podlagi političnih ali ideoloških vnaprejšnjih pogojev in ki se ne omejuje na nekakšno pričevanje o surovem življenju evropskega obrobja – na Balkanu obstaja tudi taka -. za literaturo, ki naj jo poimenujem čista, se pravi literaturo, ki je obrnjena vase in v prevpraševanje literarnih možnosti jezika, pa tudi v odkrivanje neskončnih prostorov posameznika samega, je Zahod, kolikor mi je znano, razmeroma zaprt. kajti pretenzije, ki jih ima taka literatura, pretenzije po umetniškem eksperimentiranju, zahodni kulturni prostor hrani zase, pravico do obratov in sprememb v literarni praksi pa podeljuje samemu sebi. To je prav tako preprosto razložljivo: Zahod si lahko prevlado zagotovi samo tako, da potrjuje idealno podobo o samem sebi kot prostoru, v katerem se dogajajo sofisticirani prijemi, in nadaljuje z narcisoidnim uživanjem nad samim sabo.” (str. 45-46)