Zgodovina svetlobe : roman o fotografu Františku Drtikolu

Biografije so ta trenutek silno priljubljene. V tem primeru gre za romaneskno biografijo o fotografu iz 19. stoletja, Františku Drtikolu. Avtor jo piše zelo pikolovsko, izrisuje jo po scenah, pravih fotografskih posnetkih, uporablja kolažno pinceto. Piše v drugi osebi. To je sila redko, doslej še nisem srečala tega načina pisanja, občutek ob branju je zaradi tega sprva nelagoden. A počasi spoznavaš, kje »je finta« in pričneš se zabavati prav po detektivsko. Seveda, avtor piše o tvojem (Drtikolovem) življenju in ti dobiš odziv na to, kako te vidim, pa kakšen si skozi osvetlitev, skozi kot gledišča, kakšno je moje videnje, predstava, tudi domišljija. Veliko sem o tebi prebral, preštudiral, imam sliko, oživiš preko mene, komunikacije, dialoga, preko dvojine itd. Kot bi držal v rokah fotoaparat, objektiv, ki pa v mojih rokah postane subjektiv. Si to ti ali jaz, koga predstavljam skozi svoje pisanje in koga je skozi svoje fotografije predstavljal Drtikol? Fotografiram jaz tebe ali ti mene, ali mogoče pišem v prvi osebi? In kaj sem jaz, ko se skozi mene izrazi Bog? Sem še telo, svetloba, duša? Knjiga je bralni zalogaj, saj ima 500 strani, polega tega pa še tisto med vrsticami, mnogo »tistega«, a začnite. Pravim vam, začnite. Roman o Drtikolu je roman o resničnem fotografovem življenju, o njegovem otroštvu v rudarskem mestecu Příbram, šolanju v Münchnu, bohemskem življenju v Pragi, o vojni, ljubezni, gibanju v umetniških in političnih krogih, predvsem pa ja, o zgodovini, o spoznavanju in iskanju svetlobe, najprej skozi fotoaparat, kasneje skozi sebe, saj mu zelo blizu postane budizem in ga ljudje kar sami vzamejo za duhovnega učitelja. Gre za letos (2019) nagrajeni prevod. Za »Zgodovino svetlobe« je prevajalka Tatjana Jamnik prejela prestižno Sovretovo nagrado, češki avtor Jan Nemec doma nagrado »Češka knjiga«, širše pa nagrado EU za literaturo. Knjiga kot svetloba.