Zadnji človek
Žanr | fantastični roman, utopični roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
Založba | Sanje |
Zbirka |
Sanje |
Prevod |
Branko Gradišnik |
Ključne besede | Apokalipsa, Človek, Distopija, Kuga, Literarne študije, Pandemije, Preživetje |
Najhujši rokomavh, kar jih je kdaj hodilo po zemlji
Izpod peresa avtorice Frankeinsteina je v prevodu Branka Gradišnika pred bralce prišel apokaliptično distopični roman Zadnji človek. Avtorica nam poda preroško videnje propada civilizacij. V uvodu opiše svoj obisk Sibiline špilje pri Neaplju v Italiji leta 1818 in odkritje zapisov, na podlagi katerih izpiše roman o zadnjem človeku.
Spremljamo življenje mladega fanta v Angliji, v ne tako bližnji prihodnosti, zgodbo avtorica namreč postavi med leta 2073 in 2092. Najprej spremljamo odraščanje glavnega junaka, spoznamo njegovo družinsko zgodbo, na podlagi katere v dogajanje vstopijo še druge osebe, ki so za razvoj zgodbe odločilne. Prvoosebno nas skozi roman vodi prav zadnji človek, Lionel Verney. Po smrti staršev, postane sirota, ki mora poskrbeti sam zase in tudi za sestro Perdito.
V romanu se nam razgrne tudi takratno politično ozadje, kjer po abdikaciji kralja in času spopadov sledi oblikovanje republike. Sin poslednjega kralja, Adrian, ima še dodaten namen in to je zmanjšati moč aristokraciji. Sledi bogato politično dogajanje, ki še dodatno razgiba pripovedovalsko dogajanje.
Avtorica v besedilo vnaša veliko opažanj in filozofskih razmislekov. Lepo nam predstavi vse karakterje, njihove odnose in razmišljanja. Hkrati pa je jezik zelo bogat in poln citatov takrat posebej znanih in branih avtorjev (Shelley, F. Bacon, Goethe, Shakespear, B. Cornwall, Petrarca, D. Defoe, Boccaccio, Keats in drugi). Tudi prevajalec se izkaže z uporabo bogatega jezika, tudi z nekaterimi arhaizmi, natančno pa nam razloži tudi izvore avtoričinih citatov.
Apokaliptičnost dogajanja se prične z izbruhom bolezni, ki jo avtorica poimenuje kar kuga. To je izjemno smrtonosna bolezen, ki bo spremenila poznani svet. Glavni junak se po smrtih, ki se dogajajo okrog njega, začne spraševati o pravici do lastnega obstoja. Po svetu se dogajajo selitve z željo po preživetju. Tudi Lionel se slednjič s svojimi bližnjimi odpravi iz Anglije proti jugu. Sledi pot v Francijo in na koncu se sedemintridesetletnik poda v Italijo, kjer se roman tudi zaključi. Leto 2100 pa predstavlja poslednje leto človekovega sveta.
Objavljeno: 07.06.2024 13:39:39
Zadnja sprememba: 07.06.2024 13:39:39
“A v vsakem srcu je raslo občutje strahospoštovanja, čudenje, ob katerim je zastajal dih, bolečina spričo tega, kako gre s človeštvom navzdol in navzdol. Narava, naša mati in prijateljica, se je obrnila proti nam z grozečim obrazom. Jasno nam je pokazala, da se moramo – čeprav nam dovoljuje, da opredeljujemo njene zakonitosti in si podrejamo njene domnevne sile – kar tresti, če nam le z mezincem požuga. Lahko bi bila vzela naš oblo, posuto z gorami, ovito v atmosfero, ki vsebuje vse, kar sodi k naši eksistenci, in vse, kar more domisliti človeški um ali kar lahko doseže človekova moč; in jo zadegala v prostor tam zunaj, ki bi izsrkal življenje, pa bi bili človek in vsa njegova prizadevanja uničeni za vse večne čase.”
(str. 198)