Doktor Jekyll in gospod Hyde : izbrane povesti in novele
Žanr | fantastična kratka proza, novela |
Narodnost | škotska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2005 |
Založba | Tehniška založba Slovenije |
Zbirka |
Potovanja v neznano |
Prevod |
Božidar Pahor |
Ilustracije |
Rudi Skočir |
Ključne besede | 15. stoletje, 19. stoletje, Eksperimentalna psihologija, Nadnaravno, Pošasti, Pustolovščine |
Zbirka povesti in novel enega največjih pustolovskih pisateljev vseh časov
Robert Louis Stevenson (1850-1894) je širšemu bralstvu najbolj poznan po svojih pustolovskih romanih kot sta Otok zakladov in Ugrabljeni, za časa svojega življenja pa je spisal tudi ogromno kratkih zgodb in novel. Med slednjimi je najbolj poznana novela Doktor Jekyll in gospod Hyde (1886), ki velja za eno od temeljnih del gotske literature, zgodba pa se ponaša tudi z za tiste čase provokativnimi psihoanalitičnimi idejami o dvojnosti človekove nravi, ki se deli na dobro / civilizirano in slabo / zverinsko. Dogajanje novele je postavljeno v London, kjer cinični odvetnik Utterson raziskuje ozadje nenavadnega prijateljstva med idealističnim zdravnikom Henryjem Jekyllom in skrivnostnim Edwardom Hydom, pri tem pa se zaplete v mrežo nasilnih incidentov, umorov in zlovešče alkimije.
Pričujočo zbirko sestavljajo še povesti:
- Vrata milostljivega gospoda de Maletroita (deček med Stoletno vojno na sovražnikovem ozemlju naleti na nenavadno družinsko hišo),
- Prenočišče (znameniti francoski pesnik Francois Villon se zaplete v umor prijatelja, ki se zgodi neke zimske noči leta 1456),
- Markheim (londonsko starinarnico obsedajo duhovi)
- Duh iz steklenici (Havajčan se dokoplje do steklenice z duhom, ki mu lahko izpolni vsako željo, vendar s tragičnimi posledicami)
- Faleška obala (dogovorjeni zakon med škotskim trgovcem in domačinko iz otoka Falesa ogrozijo nenavadni otoški običaji)
Objavljeno: 11.06.2024 15:06:27
Zadnja sprememba: 11.06.2024 15:06:27
“… nenadoma sem zagledal dve postavi; ena je bil majhen mož, ki jo je naglo mahal proti vzhodu, druga pa je bila deklica osmih ali desetih let, ki je na vso moč tekla tja dol čez ulico. Torej jasno, nič čudnega, če sta se na vogalu zaletela drug v drugega. Zdaj pa pride tisto, kar je strašno pri vsej zadevi, kajti možakar je mirno pohodil otroka in ga pustil kričati na tleh. Sliši se ne tako hudo, videti pa je bilo grozno. Saj ni bilo podobno človeku, ampak kaki pošasti…”
(str. 5)