Ni in naj tudi ne bo

Dogajalni prostor dvanajstih zgodb madžarske profesorice glasbe in pisateljice ni povsem razviden. Najverjetneje gre za okolje glavnega mesta, osebe pa so zamejene v svoja mala, družinska razmerja. Otroci, njihovi starši, stari starši, zakonski partnerji. Včasih eden izmed staršev je, drugega pa ni. Včasih so očetje avtoritativni, otroci pa zaradi tega prestrašeni in osamljeni. Očetje so glede družinskega življenja radi svobodnejši. Uteho si iščejo tam, kjer bi bilo bolje, da si je ne bi. Pri drugih ženskah, v alkoholu. Otroci, deklice ali dečki, tavajo, starši jih spolno in drugače zlorabljajo, čutijo se izločene iz družbe vrstnikov. Svet, kakor ga dojemajo starši, jim je tuj, izmikajo se mu. Njihova krstna imena so včasih predmet posmeha, lotevajo se jih težje bolezni. Mati iz prve zgodbe postane v zgodbi z naslovom Dejina smrt pokojnica, njen desetletni sin iz prve zgodbe je v tej zgodbi že odrasel moški. Tudi za osebe iz naslovne zgodbe se zdi, da so povezane s tema dvema, le da gre tokrat za usodo matere. Obe daljši pripovedi bi lahko razumeli tudi kot osnutka romanov, ki še nimata končne podobe in jima manjkajo vezni členi. Nenavadni so konci. Zadnji stavek (skoraj kot sprememba izida tekme v sodnikovem podaljšku) v vseh zgodbah spremeni bistvo in bralec je lahko šokiran. Pisateljica ga je prineslal okoli, da ne bi bral zgolj pasivno, za odmor. Prav v tem naj bi bilo po mnenju ocenjevalcev, ki so Edini Szvoren leta 2015 podelili Evropsko literarno nagrado, njeno mojstrstvo. Čeprav, resnici na ljubo, tudi ob zaključni poanti ne zaslutiš takoj, kaj je imela avtorica v mislih.
So pa vsaj okoliščine vsakodnevne. So odraz današnjega časa ter načina razmišljanja sodobnih mestnih ljudi, ne le na Madžarskem.