V romanu se avtorica poglobi v psiho glasbenice Anne, ženske v petdesetih, ki se je iz rodne Francije približno pri 30-ih preselila na Dunaj, kjer živi z možem Thomasom, otrok nimata. Spoznamo jo kot učiteljico klavirja, ki si vzame prosto leto, v katerem naj bi napisala učbenik za poučevanje klavirja. Podarjeni čas v njej sproži soočenje s samo sabo in s praznino zakonskega razmerja. Pogosto se vrača v preteklost, v njej se ponovno prebuja potlačen občutek tujosti, v sebi opaža umetniško izgorelost in telesne spremembe. Prepričana je, da jo mož vara. Tako zelo, da v stanovanju čuti prisotnost tretje osebe, ta se pojavlja najprej v slušnih, nato tudi v bežnih vidnih zaznavah, Anne v sebi ustvarja moževo vzporedno življenje s številnimi vedno bolj izostrenimi detajli. Od doma začne bežati na dolge sprehode po mestu in okolici. Iz razmišljanj in doživljanj na sprehodih z Anne bralci po drobcih lahko sestavimo zgodbo njenega osebnega in zakonskega življenja. V enem od intervjujev je avtorica povedala, da pogosto piše zato, da bi bolje dojela nekaj, česar še sama popolnoma ne razume. Tudi njena pričujoča pripoved poteka na meji razumljivega in dojemljivega, nastaja skozi filter doživljanja osrednje literarne osebe, merilo resničnosti je Anne, ki jo bralec spremlja pri pogrezanju v lastno obsedenost, nemoči za soočenje z možem (ali pri zavestni odločitvi, da pušča stvari takšne, kot so), pred nami Anne nenehno prehaja iz zanesljivega v nezanesljivi literarni subjekt. Roman, v katerem ni toliko pomembno, kaj se je zares zgodilo, pač pa dogajanje v človeku, pogosto še bolj prepričljivo, doživeto in usodno od resničnosti same. Roman je edino delo Laure Freudenthalter, prevedeno v slovenščino, zanj je avtorica leta 2019 prejela Literarno nagrado Evropske unije.
Objavljeno: 15.06.2024 11:15:48
Zadnja sprememba: 15.06.2024 11:15:48