Pink

Delo je literarizirano pričevanje o odraščanju v Jugoslaviji v 60. in 70. letih 20. stoletja in, kot avtorica napove že v dodatku k naslovu romana (za mojo generacijo), predvsem spomenik neke dobe, glas določene generacije. Skozi prvoosebno pripoved dekleta iz Maribora, Jance Vidner, spremljamo glavno literarno osebo od otroštva do njene srednje šole. V pripovedi se zasebno prepleta z javnim dogajanjem v takratni državi, nekdanji SFRJ. Roman se začne s pripravami na sprejem prvošolke Jance v Zvezo pionirjev, zaključi se na dan Titove smrti, 4. maja 1980. Gonilna sila pripovedi je odraščanje nekega dekleta, v ospredju sta Jancino ukvarjanje s samopodobo, njena prijateljstva, ljubezni, družinski odnosi, vstopanje v družbo vrstnikov. Vidmarjeva svojo junakinjo postavi v narodnostno nemešano družino nižjega sloja slovenske družbe (oče inštalater, mati gospodinja, sestra obiskuje administrativno šolo, živijo v blokovskem stanovanju), iz pripovedi zaživijo takratna oblačilna kultura (krpanje in predelava oblek, omemba znamke Mura …), hrepenenje po “dobrinah zahoda” (kupovanje kavbojk Levis 501 v Avstriji, skrivno gledanje tujih TV programov …), razširjeni prehrambni artikli (bomboniere Kandid Osjek, čokolatini Bajadera, čokoladice Životinjsko carstvo …), oblikovanje družbenih skupin (friki, šminkerji, pankerji …), obmejna folklora (npr. švercanje dobrin iz tujine s podrobnim opisom prehoda meje), skrb za materialni status (denarni prihranki, mešetarjenje z devizami …), državni varčevalni ukrepi (npr. redukcije elektrike), etnologija družinskega življenja (vzgojne metode s fizičnim kaznovanjem, moško druženje v gostilnah, alkoholizem …).

Roman nima namena ostre družbene kritike režima, politični konflikti se pojavljajo v blagi obliki (npr. ne dovolj režimski šolski spis, nakazan kontrast med cerkvijo in šolo), zahteve socialistične vzgoje otrok in mladine so prikazane s precej humorja. Prav humor,  zabavna in prepričljivo naravna otroško-najstniška razmišljanja glavne junakinje,  zelo živ jezik s krajevnimi posebnostmi (npr. germanizmi) in spretno prepletanje zasebnega in javnega dogajanja, ki doseže višek na dan Titove smrti, ko se Jancine intimne in državne javne prelomnice humorno spojijo, so odlike tega romana. V sodobni slovenski književnosti se isto obdobje kot literarni motiv še vedno pojavlja, (običajno kot uvod v (ali v kombinaciji s) kakšno drugo temo in obdobjem po Titovi smrti, npr. v romanih V Elvisovi sobi Sebastijana Preglja in Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj), v novejši tuji književnosti lahko motiv otroštva v režimu najdemo npr. v romanu Osvobojena Lee Ypi.

Roman je še vedno aktualen, bralci srednjih let ga bodo verjetno brali s precejšnjo mero nostalgičnih ali kritičnih spominov, mlajši z radovednostjo – vsi pa se bodo gotovo zabavali ob avtoričinih humornih domislicah in sočnem jeziku. Za roman Pink je avtorica leta 2009 prejela nagrado večernica za otroško in mladinsko literaturo. Leta 2010 je roman doživel tudi gledališko uprizoritev (Lutkovno gledališče Ljubljana, dramatizacija Tamara Matevc, režija Iztok Valič).