Pisateljica in ilustratorka Tove Jansson (1914–2001) se je rodila v Helsinkih na Finskem. Pripadala je švedsko govorečim Fincem, zato je pisala v švedščini. Tove Jansson je prejela številne ugledne nagrade, med njimi Andersenovo in veliko nagrado Švedske akademije. Andersenovo nagrado so ji izročili leta 1966 v Sloveniji, ko je bil kongres Mednarodne zveze za mladinsko književnost (IBBY) v Ljubljani, pisateljica in ilustratorka pa bi letos praznovala stopeti rojstni dan. Knjigo November v Mumindolu je iz švedskega izvirnika več kot odlično prevedla Nada Grošelj, ki je prevajalka iz angleščine, latinščine in švedščine ter iz slovenščine v angleščino. Leta 2007 je prejela priznanje za mlado prevajalko, leta 2011 pa Sovretovo nagrado za prevode Plavta, Ovidija in Oscarja Wilda. Prvi mumini naj bi nastali, ko se je komaj 15-letna Tove Jansson sprla s svojim bratom. Potem ko je izgubila besedni dvoboj na račun Kanta, je iz čiste jeze na stranišču narisala najgrše bitje na svetu in pod njega napisala ‘Cant’. Sčasoma se je najgrše bitje na svetu razvilo v priljudne Mumine, ki živijo v muminhišah in imajo muminprijatelje. Leta 1942 so ugledali luč sveta v seriji stripov, ki jih je Tove Jansson objavila v časopisu, sledilo je več knjig, priljubljeni mumini pa so svoje mesto dobili tudi v ljubkih risanih filmih. Pravi hit so postali še posebej na Japonskem. Danes mumini spadajo med klasiko mladinske književnosti, hkrati pa nagovarjajo tako otroke kot odrasle. November v Mumindolu je deveta in zadnja knjiga priljubljene finske avtorice za mladino iz serije o dogodivščinah mumintrolov. V njej ni sledu o mumintrolih, knjiga pa je tudi sicer nekoliko resnobnejša. Tistega leta je pisateljici umrla mama in zato bi lahko rekli tudi, da gre pravzaprav za priročnik o tem, kako ljudem pustiti, da odidejo iz naših življenj. V ospredje knjige je postavljena mlada sirota, ki išče svojo mamo, v knjigi pa tudi sicer mrgoli nenavadnih karakterjev, ki se zatečejo po zavetje v prazno hišo in se morajo nekako naučiti sobivati drug z drugim. Kako sobivati z nekom in mu hkrati pustiti dovolj osebne svobode in ga pustiti, da odide, ko zato pride čas, pa je prava umetnost. In seveda, umetnost je tudi to, da po hudih obdobjih v življenju znamo spet najti iskrico, ki v nas spet zaneti ogenj življenja. Čisto preproste in vsakdanje stvari, ko jih omenjamo, hkrati pa zelo težke, ko v življenju naletimo na njih. In mogoče se, ko pride tak trenutek v življenju, spomnimo zgodbe, ki govori o tem in počasi zasveti lučka v temi in tako se skozi zgodbe učimo živeti. Oziroma, kot pravi Backman v enem svojih del, nam zgodbe dajo pogum, brez katerega ne bi zmogli prenašati žalosti. Ko pa enkrat zmoremo prenašati žalost, nam nič hudega ne more več do živega.
Objavljeno: 22.09.2019 15:24:14
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:45