To se ne pove

V s kritiškim sitom nagrajeni pesniški zbirki to se ne pove, spisani v fragmentarni obliki, avtorica Ana Pepelnik kot-da vznika iz pesniškega pra-jaz-a, tistega, ki se niti ne želi dokončno prebuditi, se izreči ali se oblikovati, ker se tam, na poljanah sanjave gnetljivosti, počuti še najbolj udobno. S tem je neposredno zvezan tudi upodobljen jezik, imenujmo ga ‘v znaku zrcaljena zavest’, uprizorjen(a) v vsej svoji gibkosti in izmuzljivosti. Kar nastaja, tega nekako še ni, in kar se (morebiti) lovi, se sprotno tudi razkraja. Razpršeno valujoči vtisi, misli in občutja delujejo kot nežno pljuskanje, vračajoče se z obale zavesti že v naslednjem hipu nazaj, tja, od koder se prvotno levijo; zavedno se torej iz nezavednega dviguje le mimobežno, zgolj toliko, da se nakaže kot približen pojav, a se v prostoru in času nastajanja tudi že prelamlja vase, se izničuje. Posledično temu je prisotnost pesniškega jaza razdrobljena, pripoved pa, bežna in difuzno razpršena, obstaja le kot izmikajoča se, stežka ulovljiva. Linija, ki ji pesnica sledi, je namreč zbiranje besed ne o nečem ne o nekom ampak za, podprto z maniro (zahtevo) upočasnjene, dopustno opotekajoče se misli, zato ritmične, če se jo bere v tempu pravilno, da si [le-ta oziroma pesniški subjekt] spočije, da se umiri, da si ponudi naslednjo priložnost. Pod vso odsotno prisotnostjo pa melanholična sled odtujenega, izgubljenega in ranjenega jaz-a. A tudi priznanje svetlobe, ki, ker nikoli ne ugasne, vzpostavlja upanje, zato je dobro da je tema da se vid to svetlobo. Sveže, gibko, hipnotično in unikatno. Za pesniške sladokusce.