| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | norveška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Odisej |
| Prevod |
Darko Čuden |
| Spremna beseda |
Ognjen Radivojević |
| Ključne besede | Družina, Kulturne razlike, Mladostniki, Predsodki, Prijateljstvo, Priseljenci, Spolna identiteta |
Mladinski roman norveškega pisatelja Gulraiza Sharifa, se dotika vprašanj predsodkov in iskanja identitete v dobi odraščanja. Po eni strani spremljamo petnajstletnega Mahmuda, sina priseljencev iz Pakistana. Na Norveškem je drugače kot v Pakistanu, predsodki pred priseljenci pa so vseeno prisotni. Njegov mlajši brat Ali (oziroma Alja) pa se ukvarja s svojo identiteto. Sin Pakistanca postane hči Pakistanca. To je za razmere v Pakistanu nekaj nezaslišanega. Pravi moški je vendar pravi moški. Na Norveškem pa sicer vladajo bolj demokratične razmere, čeprav je res, da je vsaka drugačnost kljub vsemu zaznamovana z vsaj malo predsodki. Priseljenci niso najbolj dobrodošli, družijo se med seboj in težko vstopajo v norveške kroge. Vedno nekje v ozadju tli, da ne živijo v svoji domovini. Kakšne so razlike med življenjem na Norveškem in življenjem v Pakistanu se zelo dobro pokaže, ko Mahmudovo družino obišče očetov brat oziroma stric iz Pakistana. Ob obisku namreč spoznava kulturne razlike. Tako stric, kot tudi Mahmudova mama in oče dokažejo, da je vse, kar je v življenju pomembno ljubezen, čeprav ne gre vedno zlahka. V najstniških letih pa je zelo dobrodošla tudi podpora dobrega prijatelja. Knjiga, ki da misliti in nas popelje v svet drugačnosti, ki ga otroci in mladostniki včasih bolje razumejo kot odrasli.
Objavljeno: 21.06.2024 19:21:55
Zadnja sprememba: 21.06.2024 19:21:55
Potem je pa zmeraj težje. Bolj, ko opazujem ata in mamo, njuna obraza pa to, teže je skrivat skrivnost. Ata je prišel na Norveško, torej je čas, da začne sprejemat stvari. Ljudje smo različni. Norveška je drugačna. A bi mogoče rad, da se mu sinko pogrezne v depro, a? Alija je še zmeraj strah. Ko greva v mošejo misli, da je z njim kaj narobe, da je Bog jezen nanj. Pa kaj je to, stari! Majhen je še. A naj se sovraži zato, ker je musliman, rjave polti, Pakistanec, ne Norvežan, rojen v tujem telesu, tujec, priseljenec, črnček, Pakič, a naj se zaradi vsega tega sovraži? Glavo mi bo vsak čas razneslo. A ni bolje, da povem mami? Saj je ja moja mama. V temi svojega trebuha naju je nosila devet mesecev, morala bi vedet za te stvari. Le podpret jo moram. Nočem, da bi se počutila, da je kriva za vse. Kot tisti dan v taksiju. Zaradi tiste stvari z barbiko, a štekaš?
(str. 118)
in nato
Meni je bilo med branjem predvsem zanimiv vpogled v življenje najstnika, ki je potomec priseljencev tretje države. S kakšnimi izzivi se spopada cela družina, če nisi “native”.
Ker je pisano v slengu in je vpleten humor da temi avtentičnost. Obenem pa je zgodba, najbrž, zelo realna; torej – preseliti se za stalno v evropsko državo ni niti približno samoumevno in se tam asimilirati, tudi ne.
Branje, ob katerem doživljaš drugačno življenje.