Ronin
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Trst, 2022 |
Založba | Založništvo tržaškega tiska |
Ključne besede | Hipnost, Japonska kultura, Samuraji, Služenje sebi |
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Trst, 2022 |
Založba | Založništvo tržaškega tiska |
Ključne besede | Hipnost, Japonska kultura, Samuraji, Služenje sebi |
David Bandelj je pesnik, glasbenik, občasni prevajalec, rojen v Gorici (Italija). Doktoriral je iz primerjalne književnosti, objavil več pesniških zbirk in bil zanje tudi nagrajen. Je mentor in regijski ter državni selektor pri JSKD-ju, sicer pa poučuje in vodi mladinski pevski zbor. Pričujoča zbirka nosi naslov iz japonske kulture in jezika, iz samurajske pričevanjske tradicije. Ronin je samuraj, ki ostane brez gospodarja in navadno naredi seppuku, samomomor, razen v primeru, ko mu prizanesejo, da bi razširjal zgodbo naprej. Pesnik je zbirko razdelil na pet “japonskih” poglavij, pet ciklov: kazoku (družina), seiza (ozvezdje), bushido (pot bojevnika), daisho (mali in veliki japonski meč) in seppuku (harakiri). V prvem delu pesnik šepeta, njegovi robovi so rezki in ranljivi. Njegova moč je čista kot odsev. Razgaljanje čuti kot dolžnost. Nadzor polzi med prsti. Tu nihče ni imun na naivnost. V drugem delu se pojavi horror vacui. Kjer ni pravega trenutka, ker je le-ta že mimo. Kjer je tišina. In brkljanje zavesti. Kjer se pesnik ne počuti izluščenega. In ne ve, kako razpreti krila. V tretjem delu so vesoljni zamahi, kamor pesnik odlaga orožje in si želi manjših ostrin in varnosti. V četrtem delu se pojavi neopredeljenost. Nagovor. Pesnik je sam po sebi dar, stkan iz nezmožnega. Zadnji del je hipen, kot so hipni in impresijski haikuji, s katerimi zaključi pesniško zbirko. Avtor noče služiti dvema gospodarjema. Vesti? Srcu? Komu? Donenje gozda je tisto, ki ga dvigne iz tal. In nato pesnik izgine.
Objavljeno: 25.10.2022 13:54:13
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:56
Samo kdor
ni nikoli padel
je odprt za veter (str. 30)
Vsakič
ko stopam
po ulici
in se zavedam
svojih korakov
se v globini
premakne
kamen
ki drži napeto
vlakno
med vestjo
in srcem
/str. 37)