| Žanr | družbeni roman, grozljivi roman, kriminalni roman, satirični roman |
| Narodnost | Ameriške literature |
| Kraj in leto izida | V Ljubljani, 1994 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Zbirka |
XX. stoletje |
| Prevod |
Jure Potokar |
| Spremna beseda |
Aleš Debeljak |
| Ključne besede | Ameriška popularna glasba, Borzništvo, Droge, Psihopatologija, Serijski umori |
Ameriški pisatelj Bret Easton Ellis (1964) je znan kot odrezav, politično nekorekten in neposreden avtor, ki je ogromno prahu dvignil že s svojim prvencem Manj kot nič (1985), v katerem je brez olepševanja razgaljal nihilistično življenje t.i. “bratpack” generacije mladih ljudi, vendar pa se je širšemu bralstvu najbolj vtisnil v spomin s tretjim romanom Ameriški psiho (1991), ki je ob izidu sprožil ogorčene odzive moralistov in množične proteste feminističnih skupin, ki so zahtevale prepoved knjige, vse pa je vodilo do izbruha enega največjih škandalov v zgodovini literature.
Roman je prvoosebna pripoved tipičnega ameriškega japija Patricka Batemana, 26 – letnega borznega posrednika iz Wall Streeta, ki pod svojim lepim izgledom, razgledanostjo in inteligenco skriva obraz narcisoidnega psihopata in sadističnega serijskega morilca, ki uživa v prizadevanju bolečine vsakomur, ki mu pride naproti. Bolj ko njegove žrtve trpijo, bolj uživa v njihovi bolečini in si sproti zmišljuje nove načine mučenja, ki jih Ellis opisuje do najmanjše gnusne podrobnosti, hkrati pa zgodbo začini s črnim humorjem, popkulturnimi referencami na glasbo iz 80. let ter prostaškostjo, ob kateri hitro postane jasno, zakaj Ameriški psiho še danes močno dviguje prah med literarno javnostjo. Toda pod fasado eksplotacije nasilja in seksa se skriva premetena in duhovita analiza temačne plati t.i. ameriških sanj, kjer posameznik ob vsem uspehu, blišču in denarju naleti na zdolgočasenost, čustveno praznino in izgubo identitete.
Objavljeno: 27.06.2024 18:30:36
Zadnja sprememba: 27.06.2024 18:30:36
Medtem ko opisuje svojo bližnjo preteklost, premišljujem o drugih stvareh: o zraku, vodi, nebu, času, trenutku, o neki točki, ko sem ji hotel pokazati vse lepo na svetu. Nimam potrpljenja za razodetja, za nove začetke, za dogodke onkraj domene mojega sedanjega pogleda. Mlada punca, brucka, ki sem jo spoznal v cambriškem baru, ko sem bil prvo letu na Harvardu, mi je neke jeseni povedala, da je “življenje polno neskončnih možnosti”. Junaško sem se trudil, da se ne bi zadušil s kikirikijem, ki sem ga žvečil, medtem ko je drobila ta ledvični kamen modrosti, jaz pa sem to mirno poplaknil s preostankom Heinekena, se smeljal in se osredotočil na igro pikada, ki je potekala v kotu. Ni treba pripovedovati, da ni dočakala drugega letnika. Tisto zimo so njeno obglavljeno truplo našli v reki Charles, njena glava pa je tri milje dlje na zavozlanih laseh visela s spodnjih vej obrežnega drevesa. Na Harvardu je bil moj bes manj nasilen, kot je zdaj, in nesmiselno je upati, da bo moj gnus izginili – preprosto ni nobene možnosti.
(str. 285)
in nato