| Žanr | družbenokritični roman, ekspresionistični roman, psihološki roman, realistični roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Maribor, 2024 |
| Založba | Kulturni center Maribor, zavod za umetniško produkcijo in založništvo |
| Zbirka |
Frontier |
| Ključne besede | bolečina, Bolezni, evtanazija, odtujenost, Osamljenost, stiska, Trpljenje |
Pisatelj se je lotil težke teme. Zapisovanje dogajanja ohranja njegov pogled od zunaj, distanco, a posebej utrinki iz otroških let dajejo čutiti hrepenenje po pripadnosti nekomu, ki bi bil z njim nežen, ki bi ga imel rad. Kje najti moč, sidro, če mu že v rani mladosti ni bilo dano pognati korenin!? Ni bil deležen družinske povezanosti, ni bil ljubljen, vse naokrog njega surovost in nasilje. Gre za vpogled v notranjost lika, ki se mnogo prekmalu zave, da je že od rojstva zapisan smrti. Neobčutljivost sveta ga peha v izkušnjo krute osamljenosti, še toliko bolj v bolezni. Odtujenost in obup ga kot plaz dušita z brezizhodnostjo, tok bližine smrti ga neizbežno vleče v temo. Hude fizične in psihične bolečine narekujejo preizpraševanje smiselnosti. Poudarjajo ves čas prisotno stisko bivanja in bolečino izgubljanja. To narekuje stil pisanja v kratkih prebliskih in značilni, tudi ponavljajoči se, simboliki. Vpogled v notranjost lika slika samoreflektivno preigravanje palete možnosti, kako ohraniti dostojanstvo znotraj splošnih družbenih norm, etike in morale. Izpod krhke lupine naučenih obrambnih navad vpijeta samota in strah pred neizbežnim. Ostaja le: “Kako in kdaj oditi?” Osebna pripoved razkriva žalostno preteklost in daje vpogled v krute skrivnosti sedanjosti.
Objavljeno: 30.06.2024 00:00:18
Zadnja sprememba: 03.07.2024 06:55:33
Nevarno miren. Vstopiš skozi vrata jutrišnjega dne. Kamorkoli greš, prtljago nosiš s seboj. Vlak gode. Pokrajina beži. Spomin pa kot nož.
Strašna napetost, ki narašča in utripanje v sencih. Strašljiva, tiha groza, ki se stopnjuje v spoznanju, da se bo zgodilo, čeprav ne veš, s kakšno močjo, a veš, da se bo. To te ubija, ta strah, ki je kot plašč, ki te ogrne, da otrpneš in ne moreš nič drugega kot tresoče čakati pred vrati. Vedno pred tistimi vrati. Fizične bolečine te je strah samo ob prvih udarcih, potem to občutenje izgine, postane navada, celo odrešitev. Koža poči. Kri mezi. Lažje je, veš, da je za določen čas mimo, ta napetost, ta nori strah pričakovanja, ki te kolje, mesari in ubija. Kaj se bo zgodilo? Kdo bo udaril in kdo bo udarjen? Kdo bo brcal in koga bodo zbrcali? Kdo bo bežal in kdo bo zasledovalec?
Ob zgodnjih selitvah, ko iščeš, tipaš za varnostjo, opornimi točkami, pripadnosti, izgubiš korenine. Zmeden si, otrok potrebuje znani pogled na svoj kos neba, kot potrebuje dotike, nežnost, šepet besed. Tu je temelj, tu zrastejo korenine, da kasneje lahko zmoreš viharje in neurja, vzpone in padce. Če temelja ni, če korenin ni, potem si kot hiša brez strehe, ki ob jutrih in večerih plava po razburkanem morju časa. Nikoli več ne najdeš trenutkov ravnovesja, miru, bližine.
In selitve postanejo način življenja.
(str. 14)
in nato