| Žanr | ljubezenski roman, potopisni roman, zgodovinski roman |
| Narodnost | belgijska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
| Založba | Beletrina |
| Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
| Prevod |
Staša Pavlović |
| Ključne besede | Beg, Judovstvo, Ljubezen, Srednji vek |
Mesec tewet judovskega leta 4851, za kristjane leto 1090. Od vsepovsod se vali grožnja. Domišljijo nadvladuje strah. Ona iz nagona ljubezni zapusti gosposko življenje, bogastvo, ugled in dobro ime, in se tako sama prisili v izgnanstvo. Vigdis, staro norveško ime, ki pomeni boginja boja, in so mu ob krstu dodali še krščansko ime Adelais, zamenja za judovsko Sarah Hamoutal. David Todros, njen judovski izbranec, z obljubo poroke usodno poseže v njeno življenjsko pot. Pobegneta na varno, a njen beg postane vseživljenjska pokora. Samota na poti je Hamoutalina edina stalnica. Svet, pred katerim bežita sprva skupaj, nato ona sama, je krut, brezkompromisen in krvoločen svet sovraštva in križarskih vojn. Njeno pot v enaindvajsetem stoletju ponovno prehodi in jo literarno zapiše Stefan Hertmans, flamski pisatelj, opirajoč se na zgodovinske podatke – o njeni tragični usodi neposredno pričata dva fragmeta, predvsem T-S 16.100, pa tudi T-S 12.532, najdena v genizi v Fustatu (današnjem Kairu), oba varno shranjena v knjižnici v Cambridgeu v Cairo Genizah Collection. Z izjemno lepim in bogatim pripovednim načinom ter osupljivimi prizori srednjeveškega časa se pisatelj Stefan Hertmans neposredno in čuteče dotakne bralčevega srca.
Objavljeno: 27.08.2019 11:57:10
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:37
Odrasla je z zgodbami o naravi, ki jo usmerja Bog. Z judovskim bogom, čigar imena ne sme izreči, ni dosti drugače, a kje točno tiči razlika, ji ni povsem jasno. Dovolj je, da vidi zlepljeno oso umirati v loncu medu, da sliši njeno poslednje brenčanje, ali malega škorpijona, zmečkanega pod kakim podplatom, pa se že mora obrniti stran, si razbijati glavo z vprašanjem, kateri bog je odgovoren za to. Ko si nekajmesečnega sina, malega Yaakova, pritisne k prsim, jo včasih preplavita tesnoba in nejasen strah. Ne bo od njene tako varne mladosti v ljubki hišici na severu res ostalo čisto nič? Kakšen je smisel surovega življenja tukaj? Ujame se v zlovešč ples s smrtjo. Bogoslovcem so take muke prihranjene, kot da bi imelo zanje smisel vse, kar jih obdaja. Včasih se počuti, kot da se je znašla v vakuumu, ker je zavrgla vero svojih staršev. Naj jo David še tako uči o Tori in stari zgodovini judovskega ljudstva, temelji njene gotovosti so se skrhali in ob sebi nima nikogar, s komer bi lahko govorila o tem: kristjani bi jo takoj ožigosali za čarovnico in jo vrgli na grmado, judje bi jo opomnili, da je v svojem dvomu slaba prozelitinja in da kot taka nikoli ne bo del judovske skupnosti. Stori torej to, kar omikanim ženskam njenega časa pritiče: molči, skloni glavo, moli v tišini. Večkrat ne ve, h komu, najbrž h glasu v nji sami, k izgubljenemu angelu, ki ji včasih pristane na rami, ob čemer jo zmeraj zajame tresavica, in da bi se zbrala, žebra tiha zaklinjanja.
(str. 34)
in nato