| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | angleška literatura |
| Kraj in leto izida | Maribor, 2019 |
| Založba | Skrivnost |
| Prevod |
Tamara Kranjec |
| Ključne besede | Družinski odnosi, Konjeniški šport, Odnos do živali, Pogum, Problemi, Pustolovščine, V mladinskem leposlovju |
Linda Crammond je napisala pretresljivo pripoved z naslovom Poslušalka konjev. Deklica Kiri se je navadila poslušati svojega konja Foxyja, ki je bil ognjeno rdeče lisičje barve. Med galopiranjem z njim je pozabila na vse skrbi. Že zelo zgodaj ji je umrla mama, brat podaljšuje svoje bivanje v Avstraliji, oče pa je ravno dobro spoznal Steph. Ni še čisto jasno ali bo zveza obstala ali ne. Oče je namreč zabredel v finančne težave, kar povzroči težave tudi med njim in Steph. Prav tako pa je morala Kiri zamenjati šolo, oče pa je prodal tudi Foxyja. Ni pa hotel povedati, komu. V vsaki slabi stvari pa je tudi nekaj dobrega. Kiri v novi šoli spozna Roxano, Romunko, s katero takoj postaneta najboljši prijateljici. Do novinke (Kiri) ter sošolke romunskega porekla (Roxane) so bili sošolci kar precej sovražno nastrojeni. Najde tudi Foxyja, s katerim pa njegov novi lastnik, mladi fant, ne ravna ravno najlepše. S konjem ne zna navezati stika, ne zna ga poslušati, zato ga Foxy ne uboga, kot bi ga moral. Kiri ima to srečo, da ga vseeno lahko jezdi namesto njegovega mladega lastnika, vendar konj ni njen. Pa vendarle. Močna povezanost med njima premaga vse ovire. Skupaj sta neustrašna, zato lahko premagata tako tekmovalne kot življenjske ovire. Kiri pokaže, česa vse je zmožna tako s sodelovanjem s Foxyjem kot sodelovanjem z Roxano. Gre za zgodbo o povezanosti med konjem in človekom ter o tem, kako lahko dobra prijateljstva med ljudmi polepšajo naša življenja.
Objavljeno: 24.08.2019 19:44:27
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:37
“Foxy je zadovoljno mulil z zelišči bogato travo na Wallandovi kmetiji. V njej ni bilo bujnega okusa pomladi, toda nekaj je bilo v septembrski travi, da je bila naravnost izvrstna. Morda je bila to sol, ki so jo čez peščine prinašala jesenska neurja, ali pa družba starega ponija, ki je žvečil travo ob njem. Kakorkoli že, Foxy je bil srečen, da je doma. Opletal je z repom in rezgetal. Ali bo danes zamujala z večerno krmo? Ne. Je bila že tam, prihajala je čez pašnike v spremstvu psa in z vedrom krme, ki se je zibalo sem ter tja v njenih rokah. Takoj ko je po lestvi splezala v njegov izpust, je z rezgetanjem pokazal, da je vesel tako njenega prihoda kot tudi vedra. Popraskala ga je po posebnem mestu za ušesi, medtem ko je izbirčno užival krmo, in ko je nehal, je podrgnil z glavo ob njeno ramo. Lepo je bilo priti spet domov, toda upal je, da ga bo kmalu spet odpeljala na kakšno tekmovanje. Ni pozabil ognja v sebi, ko sta galopirala čez planjave. In tega se ne bi mogla naveličati nikoli.” (str. 239)
in nato