Avgust ne razume več tega sveta

Ta nežna pripoved o moškem, živečem v domu za starejše občane, je hkrati otožna in mestoma komična. V iskanju sozvočja med seboj in svetom, izgubljen zaradi vsega, kar pogreša, vse bolj upognjen vase, vse manj obremenjen z neumnimi običajnostmi vsakdana, vse bolj pristen sebi in nerazumljen drugim, Avgust biva med svetom tukaj in svetom, v katerega počasi prehaja. Njegov vmesni svet je poln polne tišine, besede se zadržujejo pred tem, ki doni zunaj. Zrenje preprostosti, njegov zadnji stadij modrosti, pa sporoča, kar vsi tako ali tako že vemo, a tega ne živimo: toliko nepotrebnih gibov je na našem planetu in tako malo stvari, ki so res vredne truda. Poetično izčiščen poklon nerazumljenim, v sebi izgubljenim in v svojo neskončno tišino zaprtim starostnikom, ki prav takšni znova prepoznavajo drobne, a najbistvenejše pojave radosti življenja, to je tiste trenutke, ki nam ostalim zaradi hitenja množično neopaženi izginjajo.