Kar sem ljubil

Kar sem ljubil velja za najuspešnejši roman Siri Hustvedt, z njim se je povzdignila med kultne ameriške literarne ustvarjalce. O sebi kot pisateljici se je odločala že v najstniških letih, njeno zanimanje pa se je, predvsem na osnovi visoke senzibilnosti, ki jo je osebnostno močno določala, s področja literature ob preselitvi v New York leta 1978 razširilo še na filozofijo, umetnostno zgodovino, psihoanalizo, psihiatrijo in nevroznanost. Značilno za njeno literaturo je, da jo večinsko prežemajo teme vizualne, predvsem slikarske umetnosti, značajsko pa v njenem delu pulzirajo tudi pečati vse ostalih naštetih znanj, kar jo kot pisateljico povzdiguje v še večji literarno-intelektualni odličnosti. V slovenščini lahko avtorico beremo tudi v romanu Poletje brez moških.

Zgodba romana Kar sem ljubil je razdeljena na tri poglavja. V prvem sledimo tkanju prijateljstva med umetnostnim zgodovinarjem Leom, osrednjim pripovedovalcem celotne zgodbe, in slikarjem Billom. Oba se v istem času poročita, obema paroma se rodita sinova, zaživijo v isti stanovanjski hiši in se povezano družijo, skupaj preživljajo tudi počitnice. Bill se medtem loči in se poroči z Violet, raziskovalko histerije in prehranskih motenj, ki mu je nekoč pozirala tudi kot model, in ki, medtem ko Bill postaja vse bolj prepoznaven umetnik, prevzame večinsko skrb za njegovega sina Marka. Drugi del romana se začne in konča s tragedijo. Leo se zaradi dogodka, ki zareže v njegovo družino, prav tako razide s svojo ženo, prosti čas pa spričo izgube njemu ljubih oseb vse bolj usmerja k Billu in njegovi družini, vse tesneje se navezuje tudi na Marka, ki pa ni tisti, za kogar se bližnjim izdaja in jim vse bolj uhaja izpod nadzora. Vedri, optimističen začetek romana se v tem oziru v svojem drugem delu vse bolj pregiba k vrtincem žalosti in skrbi, še težjega v čustvenem smislu pa (predvsem za Lea in Violet) predstavlja tretji del romana, ki ga avtorica popiše s kruto, neizprosno srhljivostjo, na kar bralec nikakor ni pripravljen, izpisana zgodba, ki smo ji v tem delu priča, pa je osnovana na avtoričinih lastnih, torej resničnih doživetjih. Poročena je bila namreč s Paulom Austerjem, ki je v svojem prvem zakonu postal oče Danielu Austerju (v romanu ga predstavlja Mark), ta pa se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so začeli na newyorško umetniško sceno vstopati ekscesni predstavniki nove generacije, podvrženi infantilnosti, zlorabam drog, ekscesnemu hedonističnemu obnašanju in tudi skrajno sprevrženim praksam, ujel v razvpiti škandal, prikazan prav v tem zadnjem delu romana. Leo, pripovedovalec zgodbe, na koncu ostane sam s svojimi spomini na ljudi, ki jih je nekoč ljubil in jih nanj vežejo materialni okruški, spravljeni v predalu pisalne mize, nam pa jih približuje na način, kot se jih sam spominja. Kljub vsem težkim življenjskim preizkušnjam, ki so ga doletele, avtorica vanj položi optimizem, ki mu vere v človeka in ljubezen ne odvzema – ob spoznanju, da to, kar (v drugih) ljubimo, niso toliko te osebe (ali stvari) same, predvsem so to naše lastne podobe (o njih).

Osrednja nit, ki povezuje vse tri dele romana, je sicer likovna umetnost, prvenstveno pa je to predvsem roman o ljubezni in njenih različnih pojavnih oblikah, nihanjih in pasteh; o predanosti in osebnih izgubah, ki se vežejo nanjo; o upanju in zaupanju ter o prevarah in o lažeh, ki se lepijo poleg; o prijateljstvu, partnerstvu, vzgoji, psihičnih odklonih, mejnih osebnostih, resnici in laži, zaupanju in izdaji, žalovanju in žalosti … Zgodba je kompleksna, karakterji psihološko izčiščeni, odlično opisani so tudi odnosi med njimi, literarni jezik je izčiščeno dovršen. Vrhunsko bralno doživetje.