Pisatelj, avtor romanov Človek na obeh straneh stene in Poslednji deseti bratje, pa tudi dramskih in esejističnih besedil, spada med avtorje, katerih obstoj in ustvarjanje v Sloveniji v obdobju SFRJ več desetletij nista smela biti znana ali vsaj javno omenjana. V svojem dolgem, še danes ustvarjalnem življenju, ga je usoda z begunstvom zaznamovala tako rekoč od rojstva. Namesto da bi bil rojen v domačih krajih svojih staršev na severnem Primorskem, so meje po prvi svetovni vojni starše prisilile, da so pritavali vse do Maribora, kjer so se končno lahko ustalili. Skupaj s starejšima bratoma je tako odraščal na Štajerskem, dokler nova vojna ni prisilila njega, da je za bratoma odšel v Ljubljano. Dovolj bister in razgledan je kaj kmalu spoznal zmote partizanskega boja. Ker sta tudi brata prav dobro slutila prihodnost, so bila vojna leta za vso družino leta strahu in opreznosti. Zorko je kot dijak učiteljišča, ki ga je začel obiskovati že v Mariboru, literarno ustvarjal kljub “kulturnemu molku”, brata sta se civilno in vojaško angažirala pri domobrancih. Dovolj razlogov torej, da se je po koncu vojne umaknil na Koroško. Po raznih izkušnjah, ko se je moral vdinjati zavezniškim vojakom, da je lahko preživel, ko je nekaj časa služboval v Rimu, tudi kot “liftboy”, in dobil nato možnost zaposlitve v Trstu, je našel pot v Argentino in tam ostal. Kot literarni ustvarjalec, urednik, sodelavec slovenskih kulturnih društev in, nenazadnje, oblikovalec spominkov za turiste. Leta 1994 se je z družino vendarle vrnil in od takrat živi v Ljubljani. Knjiga spominov Dohojene stopinje je nastala na osnovi izčrpnih intervjujev z raziskovalcem in temeljitim poznavalcem slovenske politične emigracije Francetom Pibernikom. Z njihovo pomočjo teče pripoved linearno, zaobjame najprej usodo Simčičevih staršev in nato sledi pisateljevemu življenju od Maribora prek Ljubljane do begunskega taborišča na avstrijskem Koroškem, Rima, Trsta in dolgih desetletij Argentine. Izteče se v rodni Slovenije, ko se je vrnitev smela zgoditi. Poudarek je na Simčičevem literarnem ustvarjanju in njegovih pogledih na ustvarjanje na sploh, pri čemer avtor ni pristranski, saj zna kritično preceniti svoje znance tako v Argentini kot v Sloveniji ali drugje po svetu. Ustavlja se ob Kocbeku, Vladimirju Truhlarju in še kom. Po drugi strani npr. spoštljivo govori o Stanku Majcnu ali patru Vladimirju Kosu, ki ga šteje med najvidnejše ustvarjalce moderne poezije. Tu so še številni drugi znanci in prijatelji, ki jim namenja svoja razmišljanja. Knjigo sklepa nekaj avtorjevih govorov in še en intervju, ki ga je leta 2016 podal za častnik Večer. Obsežno, bogato dokumentarno gradivo zahteva kar precej vztrajnosti pri branju. Tehten prispevek za znanstvenike zgodovinarje ter vse tiste, ki želijo razumeti delovanje umetnosti na eni in “oblasti” na drugi strani tudi v današnjem času.
Objavljeno: 19.08.2019 09:03:45
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:36