Ime rože
Žanr | detektivski roman, zgodovinski roman |
Narodnost | italijanska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2011 |
Založba | Mladinska knjiga |
Prevod |
Srečko Fišer |
Ključne besede | Meništvo, Samostan, Umori |
Žanr | detektivski roman, zgodovinski roman |
Narodnost | italijanska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2011 |
Založba | Mladinska knjiga |
Prevod |
Srečko Fišer |
Ključne besede | Meništvo, Samostan, Umori |
Ime rože je svojemu avtorju kmalu po izidu leta 1980 prineslo svetovno slavo. Film, v katerem je zaigral Sean Connery in je bil po knjižni predlogi posnet nekaj let kasneje, je razvpitost srednjeveške kriminalke le še povečal. Ime rože ni roman, ki bi prepričal z vratolomno akcijo, ampak z mojstrsko napisano zgodbo, ki bralca ovije v prepovedane skrivnosti “temačnega” srednjega veka. Dogajanje je postavljeno v benediktinski samostan, kjer v 14. stoletju, skrita pred posvetnim, biva majhna skupina menihov. Varna monotonost njihovega vsakdana se hipoma konča, ko globoko pod oknom labirinta samostanske knjižnice najdejo truplo brata knjižničarja. Za pomoč pri iskanju resnice o nepojasnjeni smrti opat prosi gosta samostana, genialnega brata Viljema iz Baskervilla. Ko prvi žrtvi sledijo še ostale, pretresena meniška skupnost vse upe, da bodo tragični dogodki pojasnjeni, položi na Viljema. Ta pretanjeno povezuje namige in plast za plastjo odstira zlovešče skrivnosti, ki so našle zavetje za debelimi samostanski zidovi. Eco je izjemno zlil poznavanje srednjeveške literature in filozofije z detektivsko zgodbo. Bralca že z uvodno stranjo priklene v klavstrofobično okolje samostanske skupnosti, ki v strahu za svoje življenje niha med šibkostmi uma in telesa ter sodbo svojega stvarnika. So nasilno končana življenja človeško delo ali božja kazen za nečisto življenje? Potovanje po labirintu skrivnosti, središče katerega je samostanska knjižnica, bralca drži v primežu, vse dokler se konopec nepojasnjenega ne razplete.
Objavljeno: 14.08.2019 11:46:25
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:35
Kajti niso vse resnice za vsa ušesa, ne more vsak verni duh prepoznati vseh laži, in navsezadnje so menihi v skriptoriju zato, da dokončajo točno določeno delo, za katero morajo prebrati določene knjige in ne drugih, ne pa zato, da se vdajajo vsakršni novi radovednosti, ki se jih poloti, bodisi zaradi šibkosti duha, bodisi iz napuha, bodisi na hudičev namig. (str. 49)