Zlati roj: roman o Janši
Žanr | biografski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 1988 |
Založba | Kmečki glas |
Ključne besede | Čebelarstvo |
Žanr | biografski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 1988 |
Založba | Kmečki glas |
Ključne besede | Čebelarstvo |
Anton Janša (1734–1773) je zapustil neizbrisno sled ne samo v zgodovini slovenskega čebelarstva, ampak tudi
v svetovnem merilu. Že kot otrok se je zaljubil v čebele, za katere ga je navdušil njegov oče, ki je nadaljeval čebelarjenje večih rodov svojih prednikov. Tonej, kot so ga imenovali na Breznici, kjer se je rodil, je pokazal velik talent za čebelarjenje, ob tem pa je v njem zorela tudi njegova druga ljubezen – do slikanja. Najprej se je učil pri mojstru Arerju, nato pa se je s svojima bratoma izpopolnjeval na likovni akademiji na Dunaju. Tam ga je Blaž Kumerdej nagovoril, da se je vključil v čebelarsko dejavnost in kmalu postal prvi učitelj čebelarstva na cesarskem dvoru. Napisal je dve pomembni knjigi: Razprava o rojenju čebel in Popolni nauk o čebelarstvu. Janša je začetnik modernega čebelarstva.
Biografski roman odlikuje izčiščen slog z realistično noto, ki jo bogatijo poetični opisi narave. Vse skupaj pa je speto v prepričljivo fabulo, ki bralca drži v napeti radovednosti do zadnje strani.
Objavljeno: 06.08.2019 08:56:05
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:33
Ko je tako slonel, je nenadoma ugledal domači čebelnjak na Breznici. Zaslišal je tisto tenko, zveneče petje matice, ki se oglasi, kadar se čebele pripravljajo na rojenje. Potem je slišal rezko škrabljanje v panju, ko so mladice, kakor bi čutile, kaj se bliža, hitele gristi pokrovce svojih celic, da bi bile pripravljene na roj. Videl je čebele, ki so v gručah izletavale skozi žrelo, kot bi odhajale na pašo, a so v resnici samo izbirale prostor, kamor bi sedle. Potem so prihajale druge, težke, vonjajoče po strdi, in so se obotavljale na bradi, kot bi bile pijane. Videl je, kako se pretikajo po hodnikih med satjem in pijejo med, čeprav je zunaj obilna paša.
(str. 162)