Vnazaj

Vnazaj je osma pesniška zbirka Barbare Korun. Pesnica se že v samem naslovu poigra z jezikom, igra z jezikom in strukturo in posledično vsebino pa je prisotna tudi v samih pesmih. Slednje nimajo naslovov in so povečini zapisane brez ločil in velikih začetnic, zaradi česar delujejo razprto. Posamezni verzi (in občasno tudi besede) se velikokrat prelomijo, med besedami se pojavljajo prazni prostori, ki v pesmi vnašajo zračnost. Med branjem lahko posamezne besede izpustimo oziroma jih beremo v različnem vrstnem redu, kar odpira in širi možnosti za razbiranje pomenov. Lirski subjekt je odprt, čuječ, svet in druge(ga) zaznava ne le z vsemi čuti, dojemljiv je tudi za vse, kar je v ozadju, skrito, višje in presežno. V interakciji in refleksiji o drugem se ves čas uči, pogosto ali celo največkrat tudi od tistih, za katere običajno misli(mo), da ve(mo) več od njih – od živali (zelo pogosto čebel, ki očarajo s svojo vztrajnostjo) in otrok, ki se še znajo čuditi in imajo sposobnost, da stvari vidijo in čutijo v njihovem bistvu.

V pesmih beremo o minljivosti, odsotnosti, odhajanju, smrti, v nekaterih se zgodi obrat oziroma prestop iz osebnega, intimnega v družbeno. Zelo pogost motiv je voda, ki simbolizira tako odtekanje (časa in življenja) kot tudi kroženje. Izguba se največkrat navezuje na druge, vendar ob smrti svojih najbližjih se običajno (še bolj) zavemo tudi lastne minljivosti. Izgubimo lahko tudi sami sebe oziroma lastni jaz, izguba pa se pojavlja tudi v povezavi z refleksijo o samem jeziku in pisanju. Najnovejše pesmi Barbare Korun pa nikakor ne govorijo samo o smrti, predvsem govorijo o življenju oziroma predanosti življenju (in s tem tudi smrti(m)) – pri čemer je predanost lahko tudi pre-danost – in nenazadnje tudi o predanosti pisanju oziroma poeziji, ki je morda “edini način, na katerega se sploh da govoriti o smrti”, kot piše na zavihku knjige.