Garatar: pesmi

Lucija Mirkac je doštudirala primerjalno književnost in slovenistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Pol Korošica in pol Poljakinja se že dalj časa odpira glasbi besed in jo nazaj v svet pošilja v obliki proze, poezije in dramatike. Piše v slovenščini, narečju in v poljščini, objavlja v različnih revijah in zbornikih ter piše spremne besede.

Njena druga pesniška zbirka Garatar že z nenavadnim, skrivnostnim in močnim naslovom bralce nagovarja, da se z njo odpravite na prav posebno, duhovno potovanje. Garatar je naslov ene od balad v zbirki. Gre za krajevno domišljijsko ime, ki si ga je izmislila pesnica sama. Avtorica pojasnjuje, da pomeni dom; tudi temen, zadimljen, neprehoden gozd, v katerem si tisti, ki so v njem pokopani, šepetajo zgodbe.

Zbirka je povezana, trdno spletena iz pesmi, ki so nastale med letoma 2013 in 2019. Sestavljena je iz štirih ciklov: I. Drevesa krvavijo; II. S prsti, zamazanimi od tinte; III. Ul-Vanade; IV. Pesem o gori. V prvem ciklu so v ospredju refleksivne pesmi, prepletene z motivi in simboli iz narave; drugi cikel se dotika poetološkega; tretji buri domišljijo s fantazijskimi, ekscentričnimi toni in motivi bežanja; zadnji cikel nakazuje vzpon v presežno in v njem prevladujejo duhovne pesmi. Bero pesmi je likovno opremila avtorica sama.

Ob prebiranju pesmi lahko občutimo pridih melanholičnosti, svetlo-temnega dojemanja sveta, polnega vprašanj, brez podanih odgovorov. Življenje je čud-o-vito, saj nam skozi drobne stvari, cikle in rituale skozi vse letne čase ponuja, da se jim čudimo in postajamo dovzetni za presežno. Te pesmi niso lahkotne, nasprotno, bralcu so izziv, da se iz temačnega gozda prebije na drugo stran. A do tja je treba priti. In zbirka to možnost ves čas pušča odprto – konča se z verzom: »Morda že diši po vstajenju.«