Moja zgodba

Michelle Obama ni bilo treba posegati po “skrajnih oz. posebnih” pisateljskih metodah, saj je njeno življenje zanimivo samo po sebi. Pa vseeno je izredna pisateljica, sposobna jasne sinteze, kronološke preglednosti, dramaturškega loka in začinjenosti. Michelle je pronicljiva, duhovita, odkrita in občutljiva. Pripoved prične z orisom skromnega črnskega otroštva, ki poteka v južnem Čikagu, osnovnošolske dni z bratom Craigom, gospodarno mamo in očetom, ki se bori z multiplo sklerozo. Živijo v najetem stanovanju, vozijo se z “bujkom”. Opisuje čas, ki ga zaznamuje “beg belcev”. Po srednji šoli pride na univerzo Princeton, kjer je le devet odstotkov temnopoltih, šele čez leta izve, kaj je bil vzrok, da so izselili njeno belo sostanovalko. Rasno zaznamovanost v vseh oblikah in nesamozavest premosti s trdim delom, študijem, vzpenjanjem po družbeni lestvici. Izvemo, kako je prišlo do zbližanja z Obamo; njenim pripravnikom v odvetniški pisarni. Sama sebe opiše kot obsedenko z nadzorom, želi si rutinski vsakdanjik, redno plačo, pravljično družino, politike pa ne mara. Vse njene predstave na glavo obrneta Barackov politični vzpon in prihod v Belo hišo. Michelle piše z ženskim glasom; kako živeti v Beli hiši kot mama in prva dama, s številno služinčadjo, agenti, ki jih moraš prositi celo za korak na balkon, kako živeti z višjimi cilji, ideali, z interesi države in kako jih uravnotežiti z družinskim ali partnerskim odnosom. Ob koncu prešteva, kaj so izgubili in kaj pridobili v dveh mandatih. Predvsem pa je to knjiga o ženski (temnopolti ženski), ki išče svoj in glas številnih žensk. Michelle svojega najde na empatičen, socialen, proaktiven, ženski pa tudi moderen način, saj ji je jasneje kot možu, kako uporabiti medije, žive obiske, glas, ki ji ga nudi o-pozicija (in prav lahko bi bila tiho). Doseže več in predvsem z manj žrtvami kot bi politika sama, politika vsekakor potrebuje ženski pol in to ne tako, da posnema moške. Isto tokrat poskuša s knjigo, gre v resnici za angažirano žensko pisanje. Presodite sami.