Koliko korakov naredimo, kadar stojimo?

Žanrproblemski roman, psihološki roman
Narodnostslovenska literatura
Kraj in leto izidaJuršinci, 2020
Založba
Spremna beseda Damijan Šinigoj
Ključne besede Drugačnost, Duševne bolezni, Duševne motnje, Duševno zdravje, Psihiatrične bolnišnice
Število strani

176

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

5-6 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

"Izpoved je nuja, tako kot hrana in lulanje"

Ana se po sporu s šefom, v katerem slednjega fizično napade, znajde v psihiatrični bolnišnici. Čez dan opazuje in posluša ljudi okrog sebe, ponoči se spopada z najtemnejšimi trenutki same sebe.

Na teh dveh vsebinskih temeljih je avtorica ustvarila malo drugačno pripoved o življenju v psihiatrični ustanovi – delo brez diagnoz in skrbnih opisov terapij, pripoved, ki ne želi biti kritika zdravstva ali obravnave psihiatričnih bolnikov. Tokrat je prizorišče predvsem prostor zgodb. V opazovanju drugih ljudi so namreč na prvi pogled čudaška dejanja številnih oseb izhodišča različnih življenjskih zgodb, dogodkov in okoliščin, ki posameznike pogoltnejo v vrtinec človeške stiske, krize, duševne motnje ali bolezni, globoke notranje praznine, rane ali kaosa, ki upa na učinkovito strokovno pomoč, ki naj bi neznosno zapletenost bivanja napravila spet znosno. V številnih fragmentih zgodb stranskih oseb je avtorici zelo spretno uspelo združiti tragično in komično, tudi zgodba prvoosebne pripovedovalke Ane (ki samo sebe imenuje Malina) se  bralcem razkriva po drobcih, podoživljamo lahko Anine/Malinine trenutke depresije, samopoškodovanja, mutizma, razcepa osebnosti, splošnega svetobolja, nihanja med prostovoljno izoliranostjo in intenzivnim iskanjem človeških stikov in sočutja. Ano spoznavamo tudi skozi doživljanje oseb, ki jo obiskujejo.
Pripoved je svojevrstna hvalnica izpovedani in zapisani besedi, v delu je omenjenih ali citiranih kar nekaj knjig, Ana se odpove pobegu iz bolnišnice, ker jo zanima, kako se konča zgodba, ki jo je začela pripovedovati druga uporabnica psihiatričnih storitev.
Predvsem pa delo izpostavlja dejstvo, da ima vsako življenje, poleg (javno razkazujočih) svetlih, tudi (skrbno zamolčane) temne plati, da osnovna in naravna vsebina človeka niso zgolj zadovoljstvo,  uspešnost in sreča, pač pa tudi dvomi, občutek neizpolnjenosti, napačnosti, notranjega kaosa … da smo pod kožo čisto vsi (v kar avtorica z neprisiljenim humorjem vključi tudi zdravstveno osebje) tudi krhki in lomljivi.
Kratek roman, ki drzno ruši mit o obveznem zadovoljstvu in sreči in vrača osebnim intimnim ranam njihovo vrednost in individualnost.
Glej tudi:

Ko je odšla, me je zapustila moja prešernost, ki sem no poskušala širiti proti njej. Ulegla sem se, mogoče bi tudi jaz potrebovala kopanje z vato?

Nato sem pobožala paradižnik, ki sem ga imela na omarici. Usedla sem se, zavedala sem se, da je paradižnik le paradižnik, ampak sem začela z nekim samogovorom, gledala sem vanj. Seveda vem, da me ne more slišati, ampak vseeno mi je zelo dobro delo, ko sem govorila o sebi, svojih strahovih, o tesnobi, ki se razrašča, četudi ni pravega razloga zanjo. In to, da te nekdo ali nekaj posluša, četudi le paradižnik, mi je bilo kot balzam na rano. Staro, polno krast, pa vseeno rano. Besede ne bolijo vedno, včasih pomagajo.

(str. 26-27)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Koliko korakov naredimo, kadar stojimo?.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 184
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 2
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0

Dela avtorja