| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2008 |
| Založba | Študentska založba |
| Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
| Ključne besede | Ljubezen, Ljubezenski partnerji, Medosebni odnosi, Varanje |
Ste si zaželeli iskrivega humorja, pronicljive avtoironije, radoživosti in boccaccevskih atmosfer? Zbirka petih kratkih zgodb Lucije Stepančič nudi vse to in še veliko več. Že v prvi zgodbi se preselimo v Benetke Casanove, po vijugastem izletu po Toskani v drugi zgodbi zapustimo Italijo in se premaknemo v odmaknjen jesensko deževen kraj v slovenskih hribih, pa v Ljubljano in Kranj … Zdi se, kot da hkrati potujemo tudi po pokrajinah ljubezni – za na videz samo radovedno radoživimi “pogledi čez plot” se nam naenkrat razkrije razvejana pokrajina ljubezenskih gora in prepadov, zavitih nepredvidljivih stran poti in nepremičnih goltajočih močvirij nemoči, vrtincev občutkov krivde in uničujoče pasivnosti. Avtorica namreč ubeseduje škripanje partnerskih odnosov, škripanje postelj zunaj stalnih ljubezenskih zvez, škripanje ljudi v odnosu do samih sebe. Pred nami je paleta različnih ljubezenskih situacij: mlad par ob desetletnici poroke, ljubimca na skupnem vikendu, neprostovoljni skoraj ločenec na službenem izletu, zapuščena ljubica, ki se predaja prešuštnim erotičnim razmerjem v osamljenem hribovskem kraju, nepapirnata bigamija na koncu slepe ulice, ločenec, ki ljubici prikriva svojo zakonsko preteklost … Pripovedovalci so vedno prvoosebni, moški ali ženske, kruto iskreni do sebe in v molk pogreznjeni do partnerjev – prevarani, ki varajo, zapuščeni, ki nerazumljivo zaljubljeno čakajo, da se bivši partner vrne, in med tem prikritim čakanjem varajo ožje in širše sorodstvo, partnerja in partnerice. Največkrat pa prevarajo svoje predstave o popolni ali vsaj sprejemljivi ljubezni, v pričakovanju čudežne razrešitve nezadovoljujočih zvez razosebijo sami sebe in partnerje. Zdi se, da tok razosebljanja valovi skozi vse zgodbe, glavna pripovedovalka je lahko razosebljena do te mere, da ostaja neimenovana (Oktober je, Film noir). Stalnica zgodb sta literarni osebi Magda (tako kot njena mama) in Edo (tako kot njegov oče), tako da se bralec lahko poigrava tudi s sestavljanjem mozaika vseh oseb iz posameznih zgodb v večjo zgodbo. Avtorica očara tudi z zelo tekočim in naravnim jezikom, neposrednim in neobteženim z zapletenimi metaforami, tu pa tam prijetno začinjenim s kakšnim neologizmom (npr. magdističen) ali zanimivimi primerjavami (npr. službeni izlet kot šolski izlet). Knjiga o številnih (ne)srečnih ljubeznih in telesnih razmerjih z nepričakovanim magdističnim koncem.
Objavljeno: 18.07.2019 16:26:32
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:29
Res nisi ničesar posumila? Ker tole, da ti rečem, da je stanovanje sposojeno, v resnici je pa moje, to je finta iz kakšnih najbolj butastih filmov. Že to bi bilo lahko vsaj malo čudno, da kar na lepem nimam več avta, ob tem ti pa tudi ne morem reči, da je bil pravzaprav Magdin. Saj pojma nimaš, kako se ta svet vrti, da sem navaden parazit, njen avto sem si sposojal za kurbarijo s tabo, v njenem stanovanju pa potem igral spodobnega izvenzakonskega partnerja, hvaležno domačo živalco. Njeno, njeno, njeno, vse je bilo njeno, da ne rečem, da je bil njen tudi ves svet, saj prav zares ni bilo reči na tem planetu, ki je Magda ne bi razumela & obvladala plus nadgradila, ki, skratka, ne bi bila le še dodatek k Magdi nadčloveku. Celo kuhanje, ampak to, se razume, sama visoka, svetovljanska, trendovska kuhinja, ne pa bedna strežba dedcu, ki se ob pol štirih popoldne ves zdelan privleče s svojega slabo plačanega šihta. Tako ima Magda zdaj pač vse razen mene, in še to izgubo, ki ni nobena izguba, je prestala tako dostojanstveno, da se lahko prišteje le še kot nov plus k že tako bogati zakladnici njenih kreposti in vrlin. (str. 201)
in nato