O dečku
Žanr | družbenokritični roman |
Narodnost | avstralska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2011 |
Založba | Družba Piano |
Ključne besede | Osamljenost, Proza, Tesnoba |
Žanr | družbenokritični roman |
Narodnost | avstralska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2011 |
Založba | Družba Piano |
Ključne besede | Osamljenost, Proza, Tesnoba |
Roman o dečku Adrianu bi lahko šteli med mladinske, vendar avotrica zatrjuje, da so njeni romani posebni. Kar tudi so. Knjiga nam predstavi devetletnega Adriana in njegovo življenjsko zgodbo. Odvzet je materi, ker ni sposobna skrbeti zanj, oče ga zavrže, zato ga vzgajata babica in čudaški, agorafobičen stric Rory. Adrian je sramežljiv, zbegan, prestrašen, nerazumljen, osamljen, negotov. Pretrese ga novica o izginotju treh otrok, pretrese ga življenje samo. Svet se mu zdi čustveno pohabljen, sam pa neutolažljiv. V sosednjo hišo se priseli čudaška družina, spoprijatelji se z deklico Nicole, eno izmed treh sosedovih otrok, ki jim umira mati. Nicole je kljubovalna in drzna in Adrian v njej najde pravo prijateljico, a hkrati tudi zaveznico. Zgodba se dogaja v Avstraliji v letu 1977 in se nanaša na resnični dogodek iz leta 1966, ko so v avstralskem mestu Adelaide izginili trije otroci. Pripoved je napeta, jezik se na trenutke poslužuje arhaičnih besed, a je kljub vsemu bralcu v užitek tekoč in poetičen. V celoti je zgodba prepletnea s simboli nemoči in strahu pozabljenih otrok. Značaji glavnih junakov so natančno izrisani. Knjiga je prejela več prestižnih nagrad. V letu 2003 je bila po izboru melbournskega dnevnega časnika The Age najboljša knjiga leta.
Objavljeno: 15.07.2019 12:08:17
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:28
Adrian bi zdaj že lahko vedel, da je boljše, če ne prisluškuje. Še eno leto ni od tega, ko je stal v predsobi, tako da se ni videlo v kuhinjo. Ob nogah je imel ogromno vrečo za smeti, v kateri je bilo spravljeno vse njegovo premoženje. Svoje stvari bi bil moral odnesti v prosto sobo, toda radovednost mu tega ni takoj dopustila. Tesno se je prislonil na z lesom obito steno med vežo in kuhinjo. Še zdaj čuti gladkost in toploto lesa na svojih lopaticah. V kuhinji je njegov oče govoril z Beattie. “Potrebujem svobodo!” se je dušal. “To ni življenje za mene…” (str. 131)