| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | francoska literatura |
| Kraj in leto izida | Celje ; Ljubljana, 2019 |
| Založba | Celjska Mohorjeva družba |
| Prevod |
Drago Karl Ocvirk |
| Ključne besede | Dobrodelnost, Portreti, Revščina |
V naši knjižnici smo imeli čast spoznati misionarke z Madagaskarja, prisostvovati predstavitvi nove knjige in razstavljati fotografije o delovanju Petra Opeke. Kar nekaj knjig je tudi že o njegovem delovanju in Madagaskarskih zgodbah, zato smo lahko v knjižnici pripravili tudi knjižno razstavo. Letos pa je vseeno izšla nekoliko drugačna, posebna zbirka zgodb (2019). Gre za zgodbe domačinov, ki jim je Peter Opeka spremenil življenja. Gre za kolaž, opremljen s fotografijami, preko katerega spoznamo zgodbo vseh. Moški se veliko vdajajo alkoholu, nasilni so, čeravno obstajajo izjeme, ženske se večinoma borijo za njih, vsakdanje preživetje in številno potomstvo. To še vedno ostaja »Mesto upanja«, čeprav je zrastlo iz smetišča, čeprav se še borijo s kugo, čeprav vdira mednje nova kuga, imenovana »civilizacija« v obliki televizijskih limonad, mobitelov in sodobnih zasvojenosti. Peter Opeka stavi na drugačno nalezljivost in v knjigi so predstavljene predvsem zgodbe domačinov, ki so se nalezli prave »bolezni« in sicer – dobrote, upanja, nekateri so vzeli stvari v svoje roke in se izobražujejo, iščejo novo pot. Če vam je zelo hudo, vzemite jo v roke.
Objavljeno: 10.07.2019 09:42:32
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:26
Zo ima prav. Mar lahko kaj bolje razumem življenje na gori odpadkov zato, ker sem šel dvakrat tja? Bil sem obut in sem previdno gledal , kam bom stopil; oni so bili bosi. Zrak se mi je zdel kužno smrdljiv, čeprav sem bil tam samo pol ure, oni pa so tam po cele dneve. Ves razdražen sem bil zaradi nagnusnih muh, ki tam rojijo, oni pa jih še opazijo ne. Ali sem samo enkrat samkrat uporabil kavelj, da bi iz gnilobe izvlekel užiten ostanek? Seveda ne. Kot pogosto pravi oče Peter, je samo ponižnost rešitev za to nevednost. Popolna ponižnost. (str. 67)
in nato