Klic gora

Alpinisti, osvajalci nekoristnega (sveta), kot se v knjigi Klic gora večkrat zapiše Tinetu Miheliču (besedno zvezo si je izposodil pri francoskem alpinistu Lionelu Terrayu), so od nekdaj veljali za posebne ljudi. Bolj robate, vase potegnjene in morda celo redkobesedne. A vendar, ko pod lupo vzamemo (slovensko) alpinistično leposlovje, ugotovimo, da temu sploh ni tako. Toliko skoncentrirane nežnosti, izpovedane intimnosti, ki je (skorajda) vedno znova podana v zbornem in skrbno izbranem jeziku, težko najdemo kje drugje. Saj v bistvu to niti ne preseneča, ker gre za ljudi, ki jim je ob tem, da premikajo meje možnega, bistven tudi estetski užitek. In tudi Tine Mihelič ni nobena izjema. Njegov Klic gora namreč sodi v sam vrh slovenske alpinistične literature. Bil je vrhunski alpinist, a je ostajal skromen. Prav tako je bil eden največjih poznavalcev Julijskih Alp in Dolomitov, kar smo jih kdaj imeli, a se s tem ni hvalil, temveč je pridno pisal planinske in plezalne vodnike. Ko bralec bere njegov Klic gora, kaj kmalu ugotovi, da ima pred sabo literarno umetnino, ki se lahko mirno kosa z deli Juliusa Kugyja ali pa Hermanna Buhla. Klic gora presega samo tematiko. Ni potrebno biti alpinist, da boste pri prebiranju neizmerno uživali, vsekakor pa pomaga, če imate radi vsaj gore in znate tudi sami uživati lepoto hribovskega sveta. Jaz sem jo prebral že drugič in nikakor zadnjič. Knjiga, ki jo je vredno večkrat vzeti v roke!