| Žanr | avtobiografski roman, esej |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
| Založba | KUD Sodobnost International |
| Zbirka |
Izbrana dela |
| Ključne besede | bivanjska problematika, osebna pričevanja, POTOVANJA, SLOVENSKI PISATELJI |
Vprašanj o sebi in o svetu je več kot odgovorov, da bi se pomirili s seboj in svojo prehojeno življenjsko potjo, pa je na nekatera vendarle potrebno (vsaj poskusiti) odgovoriti, predvsem na najpomembnejše med njimi, četudi se nam le-to še najbolj izmika: Kdo sem? V tej smeri nas v svojih spominih in izpovedih vozi Evald Flisar, ki v knjigi Potovanje preblizu skupaj z bralcem namišljeno potuje po cesti iz Ljubljane v London, konkretneje k hiši v britanski prestolnici, v kateri je živel petnajst let in jo nato prodal, ostalo pa je na njeni podstrehi še nekaj njegovih spominov, ki bi jih želel pregledati, da bi imel občutek, da v vsebinskem pregledu svoje življenjske poti res ni izpustil ničesar pomembnega. Bralci smo na tej vožnji njegovi sopotniki in poslušalci, z avtorjem pa nas združuje tudi lastno osebno iskanje ‘večnih resnic’. Flisar deli z nami svoja razmišljanja o podobah sveta, ki ni več, kar naj bi bil, ter o krivcih, ki to podobo še dodatno izkrivljajo; o izmuzljivi naravi resničnosti in iskanju ‘večnosti’; o svobodi in svetosti; o naravi jezika in vrzelih sporazumevanja; o čustvih, vrednotah in paradoksih duha; o pisateljevanju in svojem ustvarjalnem procesu ter temeljnih vzgibih literarnega ustvarjanja na splošno; o duši in duhovnosti in mojstrstvu biti človek; ob vsem tem in še čem pa vzporedno tudi iskreno o svoji lastni poti »bliže k sebi, k tistemu ‘jazu’, ki ni izmišljen, ampak je od vsega začetka pravi in edini, čeprav so ga napačne odločitve v življenju morda zakrile« (str. 143). Trditve, ki jih zapisuje, so ugibanja na poti iskanja pravih odgovorov, mnoge od njih neizbežno metafizične narave. Predvsem pa je to čudovita knjiga, ki vabi, da vzporedno z avtorjevo iščemo tudi svojo resnico.
Objavljeno: 16.08.2024 14:51:59
Zadnja sprememba: 16.08.2024 14:59:39
In tako z izjemo mladih in najmlajših vsi pomembni in vlivni ljudje govorimo, pišemo in razpravljamo (tudi ob drago plačanih razkošnih večerjah) o tem, kaj narediti, da preprečimo konec sveta ali ga vsaj premaknemo v daljno prihodnost, ko nas ne bo več prizadel (saj bo doletel naše otroke in vnuke), in kaj narediti, da pravočasno omejimo podnebne spremembe (ki nas že prizadevajo s sušami in poplavami, kakršnih do sedaj nismo poznali), in kaj narediti, da pomaknemo v čimbolj oddaljeno prihodnost trenutek, ko bo posekano zadnje drevo na Zemlji (ta trenutek je bliže, kot si upamo priznati). In kaj narediti, da ne bi že v času naših življenj izumrla večina življenjskih vrst, česar (tega se vsaj na tihem zavedamo) ne bomo mogli preprečiti. In kaj narediti, da se bo bogastvo sveta pravično razporedilo tudi med tiste, ki stradajo in se v želji po preživetju ali v strahu pred vojno množično zgrinjajo proti Evropi. In kaj narediti, da bi večina ljudi na Zemlji (in ne samo nekateri) znala razlikovati med politično lažjo in resnico (ki je politiki ne marajo, ker škodi njihovim interesom), in kaj narediti, da bomo imeli vsi neomejen dostop do zdravniške oskrbe (kar je bilo včasih, vsaj pri nas, normalno, zdaj pa postaja skoraj nemogoče). In kaj narediti z vsemi drugimi problemi (teh je na tisoče), ki pospešujejo (ne da bi si to upali priznati, ne da bi se tega zavedali) naše hitenje proti koncu sveta.
Druga vprašanja, na katera bi rad poiskal odgovore, so manj pomembna za prihodnost človeštva, so pa pomembna zame, saj ne bi želel umreti, ne da bi prej razumel, zakaj sem na svetu, kakšne dolžnosti imam poleg pravic, ki jih uživam, kako naj se odzivam na krivice, ki mi jih delajo zlonamerni ljudje, kakšne grehe sem storil v življenju, ne da bi v njih videl grehe, kako naj ohranim mirno kri sredi množice ljudi, ki jih definirata zlaganost in karakterna majhnost, kako bi lahko preživel svoje življenje drugače (čeprav je to zdaj prepozno), zakaj ne vidim več prave ali dovolj pomembne vloge za literaturo v svetu, kakršen je postal, kako preživeti v birokratski strahoti, ki nam jo je naprtila vsesplošna digitalizacija (čeprav je njen namen bil, da nam stvari olajša), kako se izogniti pogubnim posledicam ‘napredka’ in ‘gospodarske rasti’, kako odkriti, ali vesolje vsebuje zavest ali je zgolj spontana in neživa neskončnost ‘naravnih’ zakonov, zakaj in po čigavi volji se je na Zemlji razvilo življenje in zakaj je evolucija ustvarila človeka Uničevalca in kako najti smisel življenja ob zavesti, da morda ne razumemo niti pravega pomena besede smisel. Na vsa ta vprašanja bi rad poiskal odgovore.
Mi bo uspelo? Bojim se, da ne, moji dragi sopotniki. In ker verjetno odgovore na takšna in podobna vprašanja iščete tudi vi, je to slaba novica, saj ne verjamem, da bi v času vaših življenj to uspelo kateremu od vas. Marsikdo bo sicer mislil, da je našel odgovore na vsaj nekatera od teh vprašanj, toda kje so zagotovila, da bodo odgovori pravi in da bo življenje zaradi njih lažje, vrednejše, bolj smiselno?
(str. 208-209)
in nato