Metulj
Žanr | avtobiografski roman |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2007 |
Založba | Mladinska knjiga |
Prevod |
Branko Madžarevič |
Ključne besede | Ujetniki, Zapori, Zaporniki |
Žanr | avtobiografski roman |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2007 |
Založba | Mladinska knjiga |
Prevod |
Branko Madžarevič |
Ključne besede | Ujetniki, Zapori, Zaporniki |
V Metulju je Charrière zbral spomine na obdobje, ki ga je preživel po tem, ko je bil obsojen naklepnega umora. Kljub sumom, da delo ne temelji povsem na resničnih dogodkih, je roman doživel ogromen uspeh in bil leta 1973 prirejen tudi v filmsko obliko z Dustinom Hofmannom in Stevom McQuennom, ki je bila nominirana za Oskarja. Čeprav je Charrière vse življenje zagovarjal svojo nedolžnost in trdil, da je bil žrtev nepravičnega sodnega sistema, ki je želel le čim prej zaključiti sojenje, je bil leta 1939 obsojen na dosmrtno prisilno delo v Južni Ameriki. Toda Metulja, ki je ime dobil zaradi tetovaže na svojih prsih, po obsodbi ni prevzelo malodušje. Že prve samotne ure po tem, ko mu je bila odvzeta svoboda, je preživel v načrtovanju pobega iz pekla Francoske Gvajane. Njegova drža je kljub letom, preživetim v obupnih razmerah, nepopustljiva, ponesrečeni poskusi pobegov ga ne zlomijo. Odnehal ne bo, vse dokler ne zadiha kot svoboden mož in maščuje nepravične kazni. Prav hrepenenje po prostosti je tisto, zaradi česar se v na videz brezizhodnem položaju lahko oklepa upanja. Kako bi sicer drugače lahko preživel, kjer je njegovo življenje v očeh zaporniškega sistema popolnoma brez vrednosti, kjer se njegovi sojetniki pohabljajo v upanju, da bo bolniška postelja za nekaj časa zamenjala zaporniško in vsak dan zaradi bolezni, izčrpanosti in krutega ravnanja umirajo.
Objavljeno: 04.07.2019 12:55:12
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:23
Odprejo velika trdnjavska vrata in kolona se pomakne. Stražniki se pridružijo konvoju in mu sledijo na dva metra, orožniki pa mirijo radovedneže, ki so nas prišli gledat. Nenadoma od zadaj zaslišim rahel žvižg na prste. Obrnem se in na nekem oknu zagledam svojo ženo Nènette in prijatelja Antoina D … Na sosednjem oknu slonita Degajeva žena Paula in prijatelj Antoine Gilleti. Dokler se le da, potem z Degajem zreva vanje in se pomikava naprej. Tokrat sem zadnjikrat videl svojo ženo in prijatelja Anotina, ki je bil šest let kasneje ubit med bomradiranjem v Marseillu. Tihi smo, nihče ne odpre ust. Noben kaznjenec, paznik, orožnik ali radovednež ne zmoti tega bolestnega trenutka, ko je vsakemu jasno, da se tisoč osemsto mož za zmeraj poslavlja od normalnega življenja. (str. 46)