Vija vaja ven

Kaj se zgodi, če si sodobno evropsko dekle, vajeno vseh vrst udobja, zamisli, da bi se posvetilo duhovnosti? In to ne takšni, ki bi ji morala biti po razumni logiki najbližja, temveč daljni, indijski. Prvoosebno pripovedovalko na začetku romana srečamo v velemestu New Delhi. Najbrž ni edina, ki si želi posvetitve v vero, za katero upa, da ji bo povrnila samozavest, potem ko doma ob nemirnem očetu ni zmogla preboleti materine smrti. Upanje pa se ji sesuva od trenutka do trenutka. Pod krinko ustrežljivosti jo domačini takoj ob prihodu olajšajo za skoraj vse, kar ima. Ko nazadnje le doseže eno izmed duhovnih središč, pa se njene sanje osupljivo razblinijo. Telefoni, spolni užitki, kakršni so se ji še hip pred tem zdeli povsem nemogoči … Kačji pik v nogo jo strezni do te mere, da pobegne nazaj domov, trdno prepričana, da lahko duhovno šolo vodi kar sama. A njen pobeg je poln preizkušenj in preobratov, usoda ji kar ne nakloni milosti. Dekle Vesta, kar je njeno duhovno ime, nazadnje okoli sebe le zbere nekaj podobno mislečih ljudi. Pri tem zna biti zelo avtoritativna in tudi pohlepna, saj svoje storitve kar mastno zaračunava. Dokler nekega bolehnega starčka, ki mu je več do sinove kot lastne sreče, ne spravi pod rušo. Njena duhovna šola je tako kratkega diha, toda Vesta še vedno ne dojame svojih zmot. Še zmeraj trdi, da je vsakomur, ki jo bo le poslušal, mogoče izskočiti, da bo postal čisto druga oseba. Ali, kot pravi sama “vija vaja ven”. Na realna tla jo bo, kot vse kaže, postavilo šele ponovno bivanje v Indiji. Roman je, kljub temu, da je prozni prvenec, pisan jezikovno vešče in berljivo. Fabula je napeta in nikakor ne dolgočasna. Cinični humor, ki prežema celoto, lahko utrne marsikakšen razmislek. Jedrt Lapuh Maležič, sicer priznana prevajalka, se je izkazala tudi kot romanopiska.