Če neke zimske noči popotnik

Običajno je pri srečanju knjige in človeka tako, da bralec bere knjigo, so pa tudi izjeme: knjige, ki berejo bralca. Okvir te Calvinove pripovedi je namreč zgodba o človeku, imenovanem Bralec, ki začne brati knjigo z naslovom Če neke zimske noči popotnik, a je zaradi tiskarskih napak ali drugih nenavadnih okoliščin svoje branje vedno znova prisiljen prekiniti. Isto se dogaja tudi bralki Ljudmili. Pri  prebijanju skozi nenavadno čtivo se njune poti večkrat križajo, kar ustvarja okvirno zgodbo romana. Verižne prekinitve besedila ju posrkajo v deset različnih novih začetkov branja različnih fiktivnih zgodb, novih okoliščin, v katerih so besedila nastala, novih knjižnih svetov, katerih del naenkrat postanemo tudi vsi tisti, ki knjigo v rokah držimo, namreč bralci, da se naenkrat ob branju počutimo, kot da smo zagrizli v avtorjevo vabo in nas pisatelj, bralce, zataknjene na fikcijski trnek, vleče po svojem pisateljskem morju in se krepko poigrava z nami, z literarnim ustvarjanjem in s procesom nastajanja knjige: s tem, ko zgodbe prekine, ko postanejo najbolj zanimive,  se požvižga  na naš bralski horizont pričakovanja razpleta zgodbe, mit o plemenitem pisateljskem poslanstvu in unikatni izpovedni nuji nam razbija s spretno omamnim razvijanjem žanrskih elementov v posameznih zgodbah, tako se nenadoma znajdemo v vohunskem romanu, kriminalki, erotičnih prizorih, zgodovinski bitki, demonstracijah in še marsičem v fiktivnih romanih različnih avtorjev z različnih koncev sveta … pa tudi sredi po eseju dišečih akademskih razprav o literarnih besedilih, v pisarni hudo zaposlenega literarnega urednika ali sredi režimske cenzure knjig. Ob vsem tem nas, Bralca in bralce, pripovedni glas prijazno in razumevajoče nagovarja v prijateljski drugi osebi, tako prepričljivo, da se meje med fikcijo in resničnostjo še bolj zabrišejo. Po tej divji plovbi skozi fikcijo in metafikcijo se Bralec – in mi z njim – umiri v okolju, ki je za knjige in branje najbolj naravno: v knjižnici. Kraju, kjer se marsikomu marsikaj razjasni. Tako tudi Bralcu. Vsaj nenavadna povezava med vsemi besedili, ki jih je začel brati, in različne možnosti dojemanja samega branja. Za kar Bralca in nas Calvino nagradi s srečnim koncem, v katerem se zlijemo v eno – avtor, Bralec in bralci.

Delo je obogateno s poglobljeno in izčrpno spremno besedo, ki jo je napisala Tea Štoka.