| Žanr | zgodovinski roman |
| Narodnost | portugalska literatura |
| Kraj in leto izida | Radovljica, 1999 |
| Založba | Didakta |
| Prevod |
Alenka Bole-Vrabec |
| Ključne besede | absolutizem, Bartolomej Lourenzo de Gusmao, bikoborba, Bogastvo, Domenico Scarlatti, Krščanstvo, Portugalska, Revščina, Svoboda |
Dogajanje v tem zgodnejšem delu portugalskega nobelovca se odvija v njegovi domovini na začeteku 18. stoletja. To je bilo obdobje, ko je v deželo prihajalo bogastvo iz osvojenih čezmorskih kolonij, ki pa ga Portugalci niso izkoristili za zgodnjekapitalistični razvoj, ampak ga je posvetna in cerkvena elita zapravljala za svoje razkošno življenje, medtem ko se je večina prebivalstva s trdim delom komajda skromno preživljala. Takratni portugalski vladar, kralj Joao V. je bil poročen z Habsburžanko Mario Ano. Ker je bil kraljevi par kar nekaj časa brez potomstva, se je kralj zaobljubil, da bo, če kraljica zanosi, v Mafri, kraju blizu Lizbone, zgradil baziliko in frančiškanski samostan. Več kot trinajst let trajajoča gradnja v Mafri se je iz pobožne zaobljube izrodila v izraz kraljeve absolutistične moči, napuha in neobčutljovosti za trpljenje množice delavcev, ki so bili včasih kar nasilno rekrutirani. Pisatelj z nizanjem brezštevilnih podrobnosti prikazuje barvito podobo resničnih zgodovinskih dogodkov. Vzporedna pripovedna nit je ljubezenska zgodba plebejskega para, Baltazarja in Blimunde. On je odpuščeni vojak, ki je v spopadu s Španci izgubil levico, ona hči na izgnanstvo v Angoli obsojene jasnovidke, tudi sama s sposobnostjo nadnaravnega pogleda v notranjost ljudi in stvari. Njuna z globoko ljubeznijo in strastjo prežeta vez je pravo nasprotje družbi pretvarjanja, verskega fanatizma, nevednosti in brezčutne okrutnosti. Baltazar in Blimunda pomagata izobraženemu jezuitskemu patru Bartolomeju Lourencu pri gradnji zračne ladje, iz kovine in šibja narejenemu orjaškemu ptiču, ki ga požene v nebo skrivnostni eter sestavljen iz človeških volj. Bartolomej Lourenzo de Gusmao je resnična zgodovinska osebnost, ki ga danes prištevamo med pionirje aeronavtike. V Saramagovem romanu pa so vizionarski zanesenjaki prispodoba svobode željnega človeškega duha, ki se poskuša izviti iz takratnega bogaboječega vzdušja. Roman spisan v dolgih stavkih,skoraj brez ločil, pisateljeve iskrive domislice in kritična ironija, bogat in izbrušen jezik so za bralca vrhunski literarni užitek.
Objavljeno: 27.08.2024 12:58:35
Zadnja sprememba: 20.09.2024 16:57:17
Padla je temna noč, mesto spi, a če ne spi, je zavito v molk, straže samo v premorih zakličejo, pozor, da ne pristanejo tukaj francoski korzarji, in Domenico Scarlatti zapre okna in vrata, sede za čembalo, kakšna nežna glasba, ki se skozi reže in dimnike vzpne v lizbonsko noč, slišijo jo vojaki portugalske garde in nemške garde, razumejo jo oboji, v sanjah jo slišijo na krovu speči mornarji, in ko se zbudijo, prepoznajo melodijo, slišijo jo kateži na rečnem bregu, v skrivališču čolnov, potegnjenih na kopno, slišijo jo menihi in redovnice tisočerih samostanov, in pravijo, To so angeli Gospodovi, kako plodna dežela za čudeže, slišijo jo tudi zakrinkani, prežeči morilci in zabodenci, ki se ne morejo več spovedati in so jim grehi odpuščeni, slišal jo je zaporik svete inkvizicije spodaj v ječi, čuvaj pa mu je položil roke okrog vratu in ga zadavil, ta zahrbtni umor je prihranil zaporniku še hujšo smrt, precej stran od tod jo na svojem ležišču slišita Baltasar in Blimunda in vprašata, Kakšna glasba je to, a še prej kot vsi drugi jo je slišal oče Bartolomej Laurenco, saj stanuje v soseščini, vstal je s postelje, prižgal oljenko in odprl okno, da bi bolje slišal. Z zvoki so prileteli tudi velikanski komarji, z dolgimi, drhtečimi nogami posedli po stropu ter se niso več ganili, kot da jih ne more zmamiti drobna lučka, mogoče jih je hipnotiziralo škripanje peresa, zakaj oče Bartolomej Laurenco je pisal, Et ego in illo, in jaz sem v njem, ko se je zasvitalo, je še vedno pisal, bila je pridiga za praznik Kristusovega telesa, na patronovem telesu pa se to noč ni hranil noben komar.
(str. 127)
