Irena in Josef sta človeka, ki sta v času komunizma zapustila rodno Češkoslovaško in se ustalila v tujini, ona v Parizu, on na Danskem. Po padcu komunizma leta 1989 se je številnim političnim emigrantom odprla možnost vrnitve v domovino. Kakšen je izziv Vèlike Vrnitve? Se je po več desetletjih bivanja drugje mogoče za stalno vrniti v kraj otroštva? Ali je bolj enostavno nadaljevati z ustaljenim življenjem in si priznati, da nam ločenost od domovine in starih družinskih odnosov dajejo občutek svobode? Je vračanje domov lahko boleče? Kdo smo mi v domovini in kdo v tujini? Kakšne so posebnosti vračanja, če je domovina Češka in so sorodniki, prijatelji, sodelavci in znanci z emigranti pogosto popolnoma prekinili stike, da jim totalitaristični režim ne bi oteževal življenja? Takšna in podobna vprašanja lahko vznikajo v bralcu, ko spremlja Ireno in Josefa na njunem obisku na Češkem in stalnim primerjanjem s tujino, ki zanju to pravzaprav ni več. Seveda se njune poti tudi intimno križajo.
Kundera zgodbi osrednjih literarnih oseb preplete z arhetipom Odiseja, njegovega hrepenenja po Itaki in kontrastne odisejade, polne pustolovščin. Tako imamo pred seboj besedilo, kjer konkretni intimni zgodbi dveh posameznikov odpirata prevladujoča univerzalna vprašanja o identiteti in Domu, besedilo, ki v ozadju nudi tudi številne druge premisleke (npr. narodnostno mešana partnerstva, jezik in identiteta, vezi med sorojenci, navidezno ujemanje naključij, politični prehodi iz režima v demokracijo, kulturne spremembe, trk spreminjajoče se vzhodne in zahodne Evrope, družinska razmerja, vprašanje, koliko nas izvorno okolje določa …).
Stalnica Kunderovih romanov je ljubezen in tudi Nevednost ni izjema. Močne so ubeseditve različnega doživljanja vdovstva, nekdanjih ljubezni, enkratnih telesnih srečanj, Kundera odpira vprašanja svobodne izbire partnerja, razmerja med oportunizmom in ljubeznijo, varanja … Pri tem se avtor umakne, literarne osebe so v doživljanju svobodne in unikatne, psihološko poglobljene, prav nič črno-bele, papirnati ljudje s svojimi notranjimi konflikti, človeško krhkostjo, dvomljivimi odločitvami in nepopolnostjo.
Vse to je Kundera oblikoval v harmonično celoto, napisano zelo doživeto, hkrati poetično in dovolj berljivo napeto, z veliko odtenki tragičnega, ki se mestoma prelijejo v tragi-komično, z ženskim in moškim pogledom, vsekakor pa s stalnim prizvokom boleče nostalgije in hrepenenja po občutku doma in varnosti, kjerkoli in kakorkoli že. Večplasten, bogat, sočen in čustveno intenziven roman, v katerem nas – poleg vsega zgoraj omenjenega – čaka tudi imeniten sprehod po Pragi z Ireno in njenimi spomini.
Objavljeno: 06.09.2024 08:01:59
Zadnja sprememba: 06.09.2024 10:09:45