| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | francoska literatura |
| Kraj in leto izida | Tržič, 2024 |
| Založba | Učila International |
| Prevod |
Špela Žakelj |
| Ključne besede | Alzheimerjeva bolezen, Doživljanje bolezni, Odnosi med spoloma, Potovanja |
Osrednja junaka tega izjemnega prvenca mlade francoske pisateljice sta Émil in Joanne. Spoznata se v nekoliko nenavadnih okoliščinah, saj so Émilu odkrili zgodnjo obliko alzheimerjeve bolezni, ki je neozdravljiva, preostali pa sta mu še dobri dve leti življenja. Odloči se, da bo pobegnil pred neizogibnimi in brezplodnimi medicinskimi raziskavami ter prihranil domačim pogled na svoje telesno in duševno usihanje. Na spletu objavi oglas, v katerem išče sopotnika za popotovanje po čudoviti pokrajini – raziskati želi Provanso, Alpe, Azurno obalo in Pireneje. Presenetljivo se na oglas odzove Joanne – mlada ženska v dolgi črni obleki, ki pod velikim črnim klobukom skriva obraz pol skrivnostnosti in žalosti. Najraje je tiho, obožuje meditacijo in je eno z naravo.
Skupaj se odpravita na edinstveno življenjsko pustolovščino, na kateri se bosta morala neizogibno soočiti z lastnimi strahovi in duhovi preteklosti, ki bodo prej ali slej prišli na dan.
Gre za zares čudovit, pretresljiv, tenkočuten roman, ki bralca osupne z opisi dih jemajoče pokrajine in neverjetnim občutkom za opisovanje notranjih doživetij. Zgodba, ki se z lahkoto kosa z velikani francoske literature.
Objavljeno: 06.09.2024 12:45:50
Zadnja sprememba: 06.09.2024 12:45:50
Med hojo razmišlja o tem, kaj bi nocoj v svetlobi sveč, ki jih bo prižgala Joanne, lahko zapisal v svoj črni zvezek. Ve, da bo pisal o slanem jezerskem vonju, ki je močnejši od morskega. O oktobrskem soncu, ki je veliko milejše in prijetnejše od poletnega. O krogih, ki jih galebi zarisujejo v nebo, o belih sledeh, ki jih puščajo za seboj in o njihovih krikih. O zvoku svojih korakov na lesenem pontonskem mostu. O skorajda nepremični vodni gladini in vonju po mulju. O ribah, ki jih vidi švigati med vodnim grmovje in trsjem. O jatah plamencev v daljavi. O potovanju sonca po nebu, medtem ko hodita brez besed. O šestdesetletni gospe, ki na jezerski obali ovekoveča sončne žarke na vodni gladini. O starem zarjavelem rumenem čolnu, ki leži na jezerskem bregu. Emile se trudi, da bi vsrkal vse te podrobnosti, saj meni, da Joanne verjetno na ta način vidi in čuti stvari.
(str. 335)
Izjemna! Čustvena, a ne solzava. Na koncu pa vseeno jočeš.