Vračanje pogleda

Z novo pesniško zbirko Francija Novaka bralci lahko ponovno vstopamo v čisto poseben literarni svet 34-ih novih pesmi. Že v prvi pesmi z naslovom Pisanje nas avtor pripravi na brisanje mej materialnega sveta, relativnost časa in prostora, menjavo zunanje in notranje perspektive. Tudi tokrat so avtorjeve ubeseditve kot nekakšna skrivna vrata v čarobni, skriti, a prisotni svet, vstopanje iz zunanjih zaznav v posebno pokrajino, kjer zakonitosti običajnega fizičnega sveta izgubijo svojo samoumevnost. Intenzivnost doživljanja dogodke iz preteklosti prikliče v zdaj in tukaj. Sredstvo, ki sproža takšno »vračanje pogledov« je perspektiva otroka ali poglabljanje v naravo. Literarni subjekt je opazovalec, ki se stopi s pokrajino. Iz tega, kar zajame pogled, avtor precedi zaznave drobnih detaljev, ki postanejo sprožilci novega dojemanja, novih možnosti (pomol je možnost odriva in skoka, otrokov pogled je pozabljeni minuli pogled odraslega …). Prvotna atmosfera minljivosti se spremeni v ohranitev občutja v besedah, v zmago besede nad pozabo. Nastane svet, v katerem se zabriše meja med sanjami in realnostjo (Sledi v snegu, Vračanje pogleda, Pes in potok …). Po obliki so pesmi zelo enotne. Vse so zgrajene iz dvovrstičnih verzov, ki jih izjemoma zaključi enovrstični verz. Pogosto so pesmi pripovedi s klasičnim dramaturškim lokom – zaplet je droben doživljaj ali zunanji dogodek, vrh je pogosto uvid, čudenje, zaznava nenavadnega, ki se razplete v sklepno besedno racionalizacijo občutenja. Večkrat se pojavlja dialog med očetom in otrokom (Bitje, Na ledu, Sani …), nekatere pesmi vabijo v bralno pretopitev v prozo (Moški in sončnice). Zelo bogat pesniški jezik avtor ustvarja s številnimi izvirnimi primerjavami (»kot otroška čela goli pašniki« ali »dim kot tekoča kovina«, »bledi paradižniki kot obrazi od nekod drugod«, »ščipalke na vrvi kot zaznamki« …), presenetljivimi pridevniki (»diamantni glas vrane«), stopnjevanjem (»se razblinja v penah / nad prodom v manjše, še manjše, še manjše valove«), nasprotji (rdeči mak na zemlji, hladna zvezda na nebu) … Prevladujoč motiv zbirke je voda (tudi kot reka, ribnik, sneg). Zbirka ni obsežna, saj bralcu že vsaka posameza pesem nudi zelo bogat, izviren in večplasten literarni svet, ki ga lahko uživamo tudi v manjših dozah, ob večkratnem branju in različnih interpretacijah. Branje Novakove poezije je kot sledenje vetru, ki ruši konvencionalne meje prostora, časa in človeško dojemljive materialnosti in ustvarja izvirno literarno govorico »čudovitih, nerazložljivo lepih reči«, prepoznavno tako v poeziji kot v prozi.