Jaz sem Frida
Žanr | biografski roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2024 |
Založba | Učila International |
Prevod |
Anja Furlan |
Ključne besede | slikarke, Umetnostne razstave |
Slikarka
Mehiška slikarka Frida Kahlo je s svojimi umetninami za številne brezčasen vir navdiha. Nemška pisateljica Caroline Bernard je o njej pisala že v romanu Frida Kahlo in barve življenja, v romanu Jaz sem Frida pa je izpostavila predvsem njeno umetniško plat. Osredotočila se je namreč na obdobje, v katerem je morala Frida sprejemati pomembne odločitve, da se je nazadnje lahko uveljavila kot samostojna, zrela slikarka.
Bralci jo zagledamo v njenih zgodnjih tridesetih. Naveličala se je biti le muza in kuharica precej starejšemu možu in slavnemu slikarju Diegu Riveri. Prav njegova nezvestoba jo spodbudi, da sprejme povabilo na razstavo. Najprej v New York, nato pa še v Pariz. Povsod je doživela nesluten uspeh. Slikanje pa je bilo njena strast, navdih in vir moči, saj so bili trenutki, ki jih je preživela za slikarskim stojalom, najsrečnejši. V slike je ujela svoj ženski svet, ki je bil pogosto poln bolečine, trpljenja, pa tudi lepote in ljubezni.
Prav slednja je Frido presenetila v New Yorku. Tam je namreč spoznala slavnega fotografa Nicka Muraya. Spustita se v strastno razmerje, a kot že tolikokrat poprej, Frida vedno znova spoznava, da se je v življenju treba marsičemu odpovedati. Izbrati bo morala med umetnostjo in ljubeznijo …
Prepričljivo spisan, svež biografski roman prikazuje slavno Mehičanko kot žensko z različnimi interesi in strastmi. Včasih so se med seboj dopolnjevale, včasih pa tudi borile. Priporočam!
Objavljeno: 01.10.2024 10:38:30
Zadnja sprememba: 01.10.2024 10:38:30
Pogledala je skozi okno, da bi videla zadnje utrinke Pariza. Potem ni imela več kaj. Tako je bilo vedno pri slovesu, ki ti je seglo v srce. Najprej nisi vedel, kaj bi rekel, ker je bilo že vse povedano, neumno si stal tam in se spraševal, kako boš preživel zadnjih nekaj minut, dokler vlak končno ne odpelje. Potem pa si se spomnil še toliko stvari, ki bi ji lahko povedal, in se nenadoma počutil tako praznega.
(str. 289)