| Žanr | esej |
| Narodnost | hrvaška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Zbirka |
S poti |
| Prevod |
Sonja Polanc |
| Ključne besede | družbeni razvoj, družina, ekonomski razvoj, industrija, kmetijstvo, košarka, pomorstvo, promet, šport, turizem, urbanizacija, vsakdanje življenje |
Pripoved pulzira skozi različne teme in čas zadnjega poldrugega stoletja v Dalmaciji. Avtor je izjemno poučen o materiji, ki jo ubeseduje. Eruditsko načitan se sklicuje na svetovno literaturo in filmografijo. Izmenjaje analizira zgodovino, družbeni in ekonomski razvoj in pripoveduje zgodbo svoje družine. Žlahtno napisani eseji, polni avtorjevega iskrivega odnosa do ljudi in stvari, so antropološka študija. Pavičić ugotavlja, da se monokultura žal ne obnese. V drugi polovici 19. stoletja je vinogradništvo v Dalmaciji uničila filoksera. V Titovi Jugoslaviji se je znova dvignila, tokrat s težko in umazano industrijo. Leta socializma so sicer zbudila vzhodni Jadran iz podaljšanega srednjega veka, a se je s tranzicijo zgodba hitro zaključila in prinesla novo monokulturo, turizem. Vsak sunek razvoja prinese novo sesutje in potisne ljudi v naslednji val izseljevanja. Do konsistentnega in stalnega razvoja v Dalmaciji nikakor ne pride. Trenutno žal pospešeno izginja napredek, ki je bil dosežen v času socializma: splošno dostopno in kvalitetno šolstvo, načrtna urbanizacija in stanovanjska gradnja, samostojnost zaposlenih žensk, .., vse požira tek izključno za dobičkom. Resnost in zahtevnost knjige avtor mehča z zanimivimi eseji o gradnji jadranske magistrale, razvoju množičnega turizma, o vsakdanjem življenju prebivalcev obale in otokov, kjer sta le dve sezoni, poletna, vse bolj peklensko vroča in otežena trumami turistov ter druga, bistveno daljša, hladna, vlažna in pusta. Vrhunec so nam bili trije eseji: zavoj trajektnih prevozov v Kvarnerju in Dalmaciji, zvezdniško obdobje Splita, ko je Jugoplastika postala evropski prvak v košarki ter duhovit esej Renaultu štiri. Katrca je, od leta 1961 do začetka devetdesetih, prevažala vse in povsod, če je bila cesta ali če je ni bilo. Bila je »grda, grbasta« in tako preprosta, da se sploh ni mogla pokvariti. »Preživela je lastne naslednike in gosposko sestopila s prizorišča v trenutku, ko je z mladim kapitalizmom izpuhtel način življenja, ki ga je utelešala.«
Objavljeno: 30.09.2024 19:54:26
Zadnja sprememba: 30.09.2024 19:54:26
Skupaj s tovarno in klubom pa je odšlo tudi mesto. Res je, Split se zdi danes lepši kot takrat. Imeniten je in zrihtan, uživa v svojem statusu turističnega šika, spet ima čisto morje, odlične okrepčevalnice za mlade nahrbtrnikarje. Toda Split ve, da sploh nikoli in sploh v ničemer ne bo več prvak Evrope. Split danes ve zelo dobro, da je bil tisti kanček veličine le blesk fatamorgane med dvema stanjema resnice: stanje nepomembne provincialnosti. Split ve, da nikoli več ne bo niti prvak Hrvaške, kaj šele Evrope, ne le v košarki, ampak sploh v ničemer. Ne bo, ker za resnično veličino ni treba imeti samo Jugoplastike. Potrebujete tudi Jugoplastiko, trinajst tisoč žuljastih rok, ki predelujejo, proizvajajo. Brez njih se tudi košarka ne bi mogla zgoditi.
Mesto pa, ki je prenehalo delati, ki je prenehalo proizvajati, je prenehalo biti resnično mesto, zato tudi košarke ne more biti več. Kajti, če sploh kaj v tej državi, je bila košarka neposredni otrok hitre urbanizacije. Njen življenjski prostor niso bili travniki in primestne planote kot pri nogometu. Košarka je bila otrok asfalta in parketa, neposreden produkt naglo rastoče urbaniziranosti v petdesetih in šestdesetih minulega stoletja. Rodila se je s socialističnim jugoslovanskim mestom. In z njim je tudi umrla.
In zdaj živi v memorabilijah, živi na YouTubu, v starih časopisnih izrezkih, na kasetah VHS v zapečku polic. Rađa poda Kukoću, Kukoć Rađi. Koš. Neki mlajši, mlad klub s hecnim imenom komunističnega kombinata je postal prvak nečesa tako velikega kot je Evropa. Nekoč je bila tovarna. In klub. In mesto. Bili so, zdaj pa živijo le v pikslih magnetoskopskega spomina.
(str. 117)
in nato