| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | avstrijska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Prevod |
Urška P. Černe Andrej Stopar |
| Spremna beseda |
Jack David Zipes |
| Ilustracije |
Alenka Sottler |
| Ključne besede | Gozdne živali, Odnos do živali, Odnos med človekom in živaljo |
Bambi pride na svet v tesnem gnezdecu sredi goščave in ob ljubeči skrbi matere zraste v mladega srnjačka, ki skupaj s širšo družino srnjadi srečno in brezskrbno živi v gozdu. Mine leto obilja in mrzla zima pokaže prve ostre zobe. Bambi ostane sam in nenadoma so pred njim različne preizkušnje in nevarnosti. Življenje v gozdu je lahko lepo, a zna biti tudi kruto, nevarno in nepredvidljivo. Saltnovi opisi narave so natančni, ob njih se začuti pisateljeva velika ljubezen do narave, gozda in živali.
Bambi je že ob svojem prvem izidu, leta 1922, doživel pri bralcih izjemen in nepričakovan uspeh, vendar so ga otroci po svetu poznali predvsem po predelani in idealizirani Disneyevi filmski priredbi iz leta 1942. Tokrat ga lahko beremo v izvedbi, ki se v celoti zgleduje po izvirniku in z ilustracijami slovenske slikarke Alenke Sottler. Spremno besedo h knjigi je napisal ameriški raziskovalec pravljic Jack Zipes, ki podrobno opiše pisateljevo življensko pot in okoliščine nastanka Bambija.
Objavljeno: 03.10.2024 13:04:31
Zadnja sprememba: 03.10.2024 13:04:31
Vsenaokrog so rasli grmi leske, drena, črnega trna in mladega bezga. Visoka debla javorjev, bukev in hrastov so nad gostim mladjem razpenjala zeleno streho, iz čvrste, temnorjave prsti pa so klila stebla praproti, gozdnega grahorja in žajblja. Čisto spodaj so se k zemlji prižemali listi vijolic, ki so že odcvetele, in jagod, ki so cveteti ravno začele. Skozi gosto listje so kot zlata vezenina presevali žarki jutranjega sonca. Ves gozd je zvenel v množici zvokov, prepajali so ga kot v radostnem vznemirjenju. Vuga je nezadržno vriskala, golobje so neprenehoma grulili, kosi žvižgali, ščinkavci prepevali, sinice čebrnjale. Vse to so prepirljivo prebadali šojini vreščaji, sračji ščeketavi krohot in kovinsko predirljivi kriki fazanov. Vse te glasove je včasih predrl detlov sekljavi zavrisk. Nad vrhovi krošenj se je razlegal sokolov zvonki cvilež in ves čas je hripal zbor vran.
Malček ni razumel niti ene številnih ptičjih pesmi in klicev, niti besedice v pogovorih. Še prisluhnil jim ni. Zaznal ni niti vseh vonjev, ki jih je dihal gozd. Slišal je samo tiho šumljanje, ki se je sprehajalo čez njegov kožušček med umivanjem, ogrevanjem in poljubljanjem, in zaznaval ni drugega vonja kot vonj maminega telesa tik ob sebi. Ves se je prižemal v to blagodejno puhtečo bližino, lačen iskal po njej in našel studenec življenja.
Ko je pil, ga je mama še naprej ljubkovala. “Bambi,” je šepnila.
Pri tem je ves čas dvigovala glavo, strigla z uhlji in vohljala v veter.
Nato je spet poljubila svojega otroka, pomirjena in srečna.
“Bambi,” je ponovila, “moj mali Bambi.”
(str. 34)
"Kje pa so?" je vzkliknil Bambi.
"Tukaj, povsod okoli."
"Ampak … jaz jih ne vidim."
"Jih boš že še videl."
"Kdaj pa?" Bambi se je od same radovednosti kar ustavil.
"Kmalu." Mama je mirno hodila naprej.
Bambi se je odpravil za njo. Molčal je, kajti tuhtal je, kaj bi lahko pomenilo "kmalu". In zazdelo se mu je, da "kmalu" prav gotovo ne pomeni "takoj". Ampak ni se mogel odločiti, kdaj točno ta "kmalu" preneha biti "kmalu" in postane "še dolgo ne".
