Kitajska, dežela razdalj, in jaz

“Še tako “mala kitajska mesteca” vedno premorejo vsaj dve glavni avtobusni postaji. Ena je namenjena prevozom do večjih mest. Druga je namenjena “lokalnim” prevozom do “bližnjih” vasi, kar pomeni morda do pet ur stran. Kilometri niso nujno merodajen podatek, ker so poti težje in vijugave. Na tej drugi avtobusni postaji ponavadi najdete tiste slavne mini avtobuse s približno dvajsetimi sedeži, v katerih se nazadnje na vožnjo odpravi šestdeset ljudi in petnajst živali, plus prtljaga na strehi. “Tete” prodajajo karte. Ponavadi jih težko ločiš od potnikov. Okoli trebuha imajo navezano pasovno denarnico in v glavo vsajen neverjeten spomin. “Kondukterke”, skoraj vedno so ženske, si morajo ob nenehnem prerivanju potnikov in gneči, ki jim včasih ne dovoljuje prehoda iz enega dela vozila v drugega, zapomniti, koliko je kdo plačal. Pa vseeno zmorejo. In zdi se, da jih nihče ne goljufa. Ali pa vsi že vedo, da je goljufija nemogoča.”
(str. 61)