Le mimo se bova zapeljali
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | švedska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Odisej |
Prevod |
Lucija Stupica |
Spremna beseda |
Majda Mramor |
Ključne besede | Družbeni odnosi, Družinski prazniki, Mladostniki, Prijateljstvo, Sestre |
Mladinski roman švedske pisateljice nas opomni, kako je biti najstnik in verjeti, da je vse mogoče.
Mladinski roman Le mimo se bova zapeljali je napisala švedska pisatljiae Ellen Strömberg. Z zgodbo dveh prijateljic (Manda in Malin), ki jo pripoveduje Manda, nam pokaže, kako pomembno je, da imamo v življenju ob sebi prave ljudi. Še posebej to velja za obdobje odraščanja, ko preizkušamo meje in ne pomislimo, da če jih bomo prekoračili, lahko zapademo v velike težave. Takrat potrebujemo nekoga, za katerega vemo, da mu za nas ni vseeno in da nam bo pomagal, če bomo zašli v težave. Hkrati pa je prav, da nam pusti, da kdaj pa kdaj naredimo kakšno napako in se na svojih napakah učimo. Spoznati moramo, da ni vse zlato, kar se sveti. Najbolj pomembno v obdobju najstništva pa je, da imamo okoli sebe vrstnike, pri katerih čutimo podporo. Hkrati pa nam pogovori z vrstniki odprejo oči, da se slabe in težke stvari ne dogajajo samo nam, ampak tudi drugim. Da smo ljudje taki in drugačni, ampak vsak s svojo zgodbo v ozadju. Lepo in težko hkrati. Ni vse slabo in ni vse lepo. Odrasli pa, če preberejo ta roman lahko spoznajo, da se od mladostnikov lahko marsikaj naučimo. Lahko jim zaupamo, ker sami, sploh če imajo doma razumevajoče sorojence in starše, vedo, kaj je prav in kaj narobe. Kaj jim je všeč in kaj jim ni in kdaj je čas, da se iz situacij odmaknejo. Roman je bil upravičeno nominiran za več nagrad, leta 2022 pa je prejel nagrado za najboljšo švedsko otroško in mladinsko knjigo. Se bomo skozi življenje le zapeljali mimo ali se bomo kje tudi ustavili za malo dalj časa?
Objavljeno: 27.10.2024 11:52:23
Zadnja sprememba: 27.10.2024 11:52:23
V postelji berem knjigo Karin Boye. Kiti mi stiskata lobanjo. Obleka, ki jo bom jutri nosila, visi na obešalniku na vratih omare. Je kratka, svetlozelena in povsem preprosta. Poudari zeleno barvo mojih oči in odlično se ujema z novo barvo las. Mnogo pesmi je dobrih, Nekaterih ne razumem, a tako je s poezijo. Skoraj že zaprem knjigo in ugasnem svetilko, ko se mi oči zataknejo na štirih vrsticah. Večkrat jih preberem. Potem jih fotografiram in sliko pošljem Malin.
(str. 247)
Tudi mučne neprespane noči
prinašajo drobne moči
in ta, ki trpljenje pozna,
več od mnogih učenih velja.